Emilija Pljater

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Emilija Pljater, bezimenna gravirovka 19. stoletja

Emilija Pljater (13 novembra 1806 – 23 decembra 1831) byla šljahtica i učestnica Novembrskogo povstanja.[1]

Dorasla v poměstje Liksna Dinaburgskogo ujezda Vitebskoj gubernije. Podčas Novembrskogo povstanja vela malu grupu povstancev, učestvovala v několikyh bitvah i byla avansovana do reda kapitanki v revolucijnoj armiji. V konce povstanja ona zabolěla i prěstavila se v poměstju Poljskogo šljahtiča.

Pomimo togo, čto ona ne učestvovala v značnyh bitvah povstanja, jej historija jest razprostranjena i nadohnula několiko kniževnyh i hudožnyh tvorov. Jest mnenje, čto jej osoba prědstavjaje dvojny protest: protiv čudžoj vlady i protiv tradicijnyh polovyh roljej.[2] Ona jest narodna heroina Bělorusi, Litvy i Poljski, bylyh čestej Rečy Pospolitoj.

Pohodženje i semja[praviti | praviti kod]

Rod Pljaterov[praviti | praviti kod]

Gerb Pljaterov

Naležala k katoličnomu šljahetnomu rodu knezev Pljaterov, ktore imali značne pomestja v Infljantskom vojevodstvu i držali tam vysoke vlastne dostojenstva, vključajuči i senatorske. Rod Pljaterov proizhodi iz němečskogo dvorjanstva Vestfalije, nekoji prědstavitelji ktorogo preselili se v Livoniju, a potom – v Veliko knezstvo Litovsko, kde asimilovali se srěd aristokracije VKL.[3][4] Črěz svatby i dary od monarhov Pljatery dostavali poměstja i v drugyh čestah VKL, napriklad, v Žemojtskom starostvu.

Vo vrěmenah Rosijskogo carstva Pljatery byli čestju městnoj elity Viljenskoj, Kovenskoj i Vitebskoj gubernij i imali značne poměstja v Dinaburgskom, Režicskom, Disnenskom, Zavilejskom, Rosijenskom i Teljševskom ujezdah.

Semja[praviti | praviti kod]

Emilija Pljater byla rodžena 13 novembra 1806 roku v Viljnu v semji kneza Franciska Ksaverija Pljatera i jegovoj prvoj ženy, knezny Gany Molj.[4] Otec, Francisk Ksaverij Pljater, byl synom kneza Juzafa Antonija Pljatera od jegovoj ženy Terezy Abramovič. Knezi Moli takože odnosili se k němečskomu dvorjanstvu Livonije i poslě pristupjenja v Reč Pospolitu Infljantiji asimilovali se i vladali poměstjami v Infljantskom vojevodstvu. Matka Ganna byla dočeroju kneza Aleksandra Molja od jegovoj ženy Sofiji Darbžanskoj. Otec Francisk Ksaverij Pljater pozdněje ženil se s Mariannoju Mihajlovskoj, od ktoroj imal dočeru Kunegundu, ktora mužila se za Aleksandra Galinskogo (predstavitelja městnogo dvorjanstva Mogiljovskoj gubernije).

Pljater ne osvatila se i ne imala dětij. Narodnost Pljatery jest prědmet sporov – ju nazyvajut i litvankoju, i poljkoju.[5][6][7][8]

Detinstvo i mladost[praviti | praviti kod]

Razvaly pomestja Liksny, kde provela detinstvo Pljater. Obraz Napoljeona Ordy, 1870-e roky

Vozpitanje i obrazovanje[praviti | praviti kod]

Rano dětinstvo i prve roky prosvěty Emilija Pljater provedla v roditeljskom domu v Viljno. Jednako jej otec vel diko žitje i v 1815 roku, kogda Emeliji bylo 9 rokov, jej matka, knezna Gana Molj, ktora byla v to vreme obrazovanoju ženoju, ostavila muža i vzela s soboju dočeru.[9] One prěselili se do srodnikov – kneza Mihala Pljatera-Ziberga (1775–1862/1863), inženera i budučego vice-gubernatora Vilenskoj gubernije, i jegovoj ženy knezny Izabely Heleny Ziberg-zu-Višling – v jih pomestje Liksna Dinaburgskogo ujezda Vitebskoj gubernije (nyně Latvija).[9] To byla kulturna i obrazovana sěmja, ktora vladala desetkami sel na brěgah Zapadnoj Dzviny i vyše 15000 seljanami.[10]

S 10 rokov Emilija učila se s hlapecami. Jejinymi ravěsnikami i najblizkymi drugami byli dva kuzena.[11] Učiteljku Emilije zvali pani Voljf, a pozdněje jejinym učiteljem byl označen baron Viljgeljm von Dalvig, ktory byl potomkom Saksonskogo dvorjanstva i byl restovratorom Dunaburgskogo zamka, vojennym inženerom i kapitanom. Najbolje Emilija interesovala se matematikoju i historijeju, dostala se dobro obsežno domovo obrazovanje, dobro znala Němečsky i Francuzsky jezyky.[10][12]

Emilija Pljater. Obraz neizvěstnogo hudožnika 19. stoletja

Emilija ocěnila borbu Tadeuša Koscuško i kneza Jozefa Ponjatovskogo.[13] Ona byla očarovana Johanom Volfgangom Gjote i Fridrihom Šiljerom, čije tvory ona čitala v prvonačelnom Němečskom jezyku. Ona dorasla v okolicu privržencev katoličnoj i poljskoj kultury, jej kniževnymi heroinami byli knezna Vanda i Gražyna Adama Mickeviča.[9] Ona takože interesovala se Bubulinoju, ženoju, ktora stala jednoju iz liderov grečskogo povstanja protiv Osmanskogo zarjstva,[9] Poljskoju šljahticeju Annoju Dorotoju Hšanovskoju[9] i Žannoju d’Ark.[13] Tute interesy sprovodžali se jezdoju na konjah i strělboju, čto bylo neobyčno dlja děvčin iz aristokracijnyh sěmej v 19-m stolětju.[9] Ona takože imala drugov v družstvu filaretov.[9]

Izgled[praviti | praviti kod]

Jest mněnje, čto znajeme obrazy Pljatery v jej mladosti, kde ona izobražena ako huda děva s nevinnymi očami i roževym licem, ne imaje bliz ničto spolnogo s jej realnym izgledom. Tuta velmi obyčajna litografija byla proboju jej idealizacije poslě jej smrti.[12]

Sbiranje Běloruskogo folklora[praviti | praviti kod]

Živuči v Vitebskoj gubernije, Emilija Pljater mnogo interesovala se kulturoju (najprvo, folklorom) městnyh Běloruskih seljan. Gospodari poměstja dbali o svojyh seljanah i ne odtravali dětij od govorov s seljanami. V 1823 roku Emilija na dolgo žila v pomestju Dusaty Vilenskoj gubernije so svojeju tetkoju, kneznoju Apolinarijeju Pljateroju, razom s synami ktoroj, Cezarem i Vladislavom Pljaterami, silno interesovala se žitjem Litovskyh seljan. Ona sbirala i obrabotyvala Běloruske narodne pěsnje, virtuozno znala pričitanja, igrala na klaviru narodne napěvy, interesovala se Běloruskoju horeografijeju, sa tancovala narodne tanecy. Probovala pisati Bělorusku poeziju, vključajuči stiljizovanu pod narodne pričitanje. Ako pisali sovrěmenniki, Emilija vseju dušoju byla gorliva k Běloruskomu obrazu, znala nudžy naroda, sočuvstovala jemu.[9]

Pred povstanjem[praviti | praviti kod]

Dokument Emiliji Pljatery o pristupjeniju k Novembrskomu povstanju

V 1823 roku jedin iz kuzenov Pljatery byl nasilno prizvan v armiju Rosijskogo carstva poslě togo, ako s jednym iz klasov himnaziji napisal na doskě "Slava Konstitucije"[10] v denj utvrždenja Konstitucije 3 maja 1791 roku. Se sobytje obvažaje se jednym iz prělomov jej žitja, ktoro nadohnulo ju k učestju v povstanju.[3] Načelnik Dinaburgskogo zamka, general Mihail Kablukov, htěl ženiti se na njej, ale prijmel odmetenje. Se rěšenje stalo naslědkom zakorenělyh patriotyčnyh čuvstv Pljatery.[10] Dodatočno, ona kako se tvrdi ljubila drugogo muža – junogo kapitana Dalja-Ivinga. O sej jedinovoj ljubvi Pljatery ne ostavilo se bez malogo ničego, ale znajemo, čto svatby medžu njimi ne bylo.[14][15] S 1824 roka Pljater mnogo putovala po Infljantiji, Litvě i Bělorusi.

V 1829 roku Pljater pojede v veliko putovanje po historičnym zemjam Reči Pospolitoj, navedžala Varšavu, Krakova i polje bitvy pri Rašyne.[9] Onogda ona vprvo poznala, čto v Poljskě gotovi se povstanje, od svojego kuzena, kneza Ludviga Pljatera (1775–1846).[10] V 1830 roku jej matka umrla, čto stalo dlja njej velikym izzovom, a otec oženil se vo drugy raz i odvrgnul koji-nebud shodky s dočeroju.[9]

Novembrsko povstanje v ozemjah Poljski stalo velmi iznenadskim dlja drugyh krajin byloj Reči Pospolitoj, ktore byli ješče ne gotove k vooruženoj borbe. 1 decembra 1830 roka Rosijska vlada v trevogě, čto povstanje iz Poljski prodolži se na vzhod, vveli vojinsko položenje v ozemjah sovrěmennyh Bělorusi i Litvy. Jednakože, v Viljnu stvarjal se glavny komitet povstancev.[12] Pljater načela učiti vojennu taktiku i ustanavjati svezy s nadějnymi ludjmi. Ješče prěd početka povstanja v ozemjah Bělorusi i Litvy ona pojehala v Viljno dlja konsultacije s glavnym komitetom, abo učestniki komiteta ne hotěli vesti běsedu s ženoju.[10] Poslě početka povstanja v ozemjah bylogo Velikogo knezstva Litovskogo ona stala aktivnoju podporniceju anticarskogo ruha. Pljater stala jednoju iz desetkov žen, ktore pristupili se k povstanju, i najproslavjenoju iz jih.[9]

Povstanje[praviti | praviti kod]

V dokumentu od 25 marca 1831 roku Pljater pisala, čto učestje v povstanju bylo jej jedinym pomyslom i ona čekala sego vse svoje žitje.[9] Ona odsěkla svoje vlasy, prigotovila se formu, a takože s pomočju svojej prijateljki Mariji Prašinskoj[12] sobrala grupu dobrovoljcev, ktoryh ona poslě gorečej rěči v Dusatah 29 marca privela v mužstvo.[9] Jej mužstvo skladalo se iz 280 pěhotincev, 60 konnikov i několika sot seljan, ktory byli vooruženy kosami.

Emilija Pljater vo glavě seljan, ktory vooruženy kosami. Obraz Jana Rozena

Iz Dusatov mužstvo Pljatery, v ktorom vojeval i jej kuzen Cezarj, pošel do Dinaburga. 30 marca povstančeska armija slomila malo Rosijsko mužstvo u poštovoj stanciji v Davgeljah, a pozdněje takože prinudili odtěkati Rosijsko mužstvo v bitvě pri Uteně.[12] 4 aprilja 1831 roku ako se tvrdi povstancy ovladnuli gradom Zarasajem, abo historiki ne uvěrjene, čto se napravdu bylo. Nadohneny prvymi uspěhami, povstancy planovali ovladyvati Dinaburgom, abo poslě razvědovateljnoj misiji bylo odkryto, čto na ohraně grada stoji silny garnizon, boriti se s ktorym bylo by nemožlivo, i plan ostavili. Potom ona pošla v Ponevěž, kde 30 aprilja sjedinila svoje vojsko s mužstvom, ktorym nakazyval Karolj Zaluski. 4 maja ona učestvovala v bezuspěšnoj bitvě pri Prastavonjah i, skoro poslě sego, učestvovala v bitvě pri Majšagole razom s Konstantinom Parčevskim.[9]

5 maja ona razom so svojim mužstvom sjedinila se s generalom Deziderijem Hlapovskim, ktory prišel s velikym revolucijnym vojskom iz Poljski i vzel nakaz nad vsemi povstančeskimi silami v ozemjah bylogo Velikogo knezstva Litovskogo.[9] Hlapovskij posovětoval Pljaterě odkazati se od učestija v povstanje, ale ona ako se tvrdi odzvala se, čto ne hoče sjeti formu, dopoka ne budě osvobadžena jej otčina.[12] Jej odzyv byl akceptovan i ona byla označena načelniceju 25. pěhotnogo polka revolucijnoj armiji. Dodatočno, ona byla avansovana do reda kapitanki, vyššego reda u žen v to vreme.[9]

Vojska Hlapovskogo došli do Kovna, kde slučila se jedna iz najznačnyh bitv povstanja v Litovskih gubernijah. Jednako, boriti se s neprijateljem, ktory nastupal iz Viljny, okazalo se nemožnym, efektivnu obranu Kovna ustrojiti ne udalo se i vslěd mnogi povstancy byli ubity ili zahvačeny. V konce junija povstancev prinudili odtěkati iz grada i 8 julija one byli poraženy pri Šauljaju.[12] Poslě položenje povstancev bylo kritičnym i Hlapovskij rěšil prěpraviti granicu s Prusijeju i ostati se tam. Pljater kritikovala jegovo rěšenje i odkazala se slědovati jegovym prikazam. V zaměn ona rešila pojdti na Varšavu, kaby poprobovati prodolžiti borjbu.[9]

Skoro poslě razlučenja od glavnyh vojskov povstancev, sprovaždana 2 ljudmi, vključajuči jej kuzena Cezarja Pljatera, Emilija, ktora od davna utrpela utomlenje, glad i bezsonnicu,[12] težko zabolěla. Ona nikogdy ne odtravěla i prěstavila se v pomestje semje Abramovičev v Justinave 23 decembra 1831 roka. Ona byla zakopana v malom selu Kapciamestis okolo Ladzijaja. Poslě podtiskanja podstanja jej pomestja byli zaplěnjany Rosijskoju vladoju.[9]

Poljsky historik Stefan Kenevič v Poljskom životopisnom slovnike kritično priměčaje, čto mnoge děla Pljatery loše dokumentovany i ne vsekratno možno razděliti legendy od faktov. On takože ne uvěrjeny, čto ona kogda-libo nakazyvala koj-libo jediniceju i dostojenstvo načelnicy 25. polka bylo bolje blagorodnym, než realnym. Dodatočno Kenevič napisyvaje o vremi, kogda ona utratila svědomost v polju bitvy i odvlěkla svojih koleg, i čto ona prinajmenje raza (v bitvě pri Šauljajem) cěljno ne učestvovala v bitvě, ibo jej kolegi ne hotěli zagroziti jejinomu žitju.[9]

Pamet[praviti | praviti kod]

Banknota v 20 zlotyh 1936 roka
Pametny groš Litvy, 2006 rok

Smrt Pljatery dostala obširnu oglasku v Poljskoj presě, čto pomoglo rastu jej slavy. Pljater stala jednoju iz simbolov povstanja. Sej simbol, děvčina, ktora bori se za svoju matčinu, dostal široku popularnost v ozemjah sovrěmennyh Belarusi, Litvy i Poljski, a takože za graniceju. Adam Mickevič uvěkověčil Emiliju v svojej poemě "Smrt polkovnika" (pol.: Śmierć pułkownika), abo opis jej smrti v sej poemě jest izmysljeny i opis Pljatery takože toliko oddaleno podoben realnosti.[9][13] Miskevič idealizoval jej individualnost i uměnja i opisal Emiliju kako idealnu načelnicu, ktoru čestet bojci.[9] Sa poema vhodi v načalnu učebnu programu v Poljskě.[13]

Ine kniževne tvory o žitju Pljatery byli, osnovno, opublikovany za graniceju izgnancami i čuždincami. Srěd jih byli Georg Bjuhner, Konstantin Gašinski, Vaclav Gansjarovski, Tadeuš Karčinjski, Anton Odynec i Vladislav Bjuhner. Juzef Straževič opublikoval tri poslědovateljne versije jej životopisa v Francuzskom jezyku.[9]

Pljater stala temoju obrazkov ponekojih hudožnikov togo vremene, srěd ktoryh Ippolit Belanže, Ašilj Deverija, Filip Fejt, Fransua de Vilejn i Vojceh Zapjatyh. Litografija de Vilejna, ktora osnovana na tvorah Deverija, stala jednym iz najizvestnyh portretov Pljatery i popularizoval jej obraz ako dvorjanskoj bojicy.[9]

Emilija Pljater byla izobražena na banknotě v 20 zlotyh 2-j Poljskoj Republiki, ktory koristali se v 1930–1939 rokah, a takože na banknotě v 50 zlotyh, ktora byla izpuščena v 1940 roku. Vo Vtoroj světovoj vojně 1-y nezaležny žensky batalion (pol.: 1 Samodzielny Battalion Kobiecy im. Emilii Plater) byl narěkan v imenu Emilije Pljatery[9], a jego byle členki osnovali selo Pljaterovka v Dolnoj Sileziji.[16] V Poljske v jej imenu narěkano nekoliko ulic, vključajuči jednu v Varšavě.[9] Dodatočno, v 1959 roku v jej imenu byl narěkan balker Poljskoj trgovoj floty.[17]

Žitje Pljatery stalo predmetom feministskogo raziskivanja. Naučniki spominajut važnost jejinogo učestničstva v vojennom konflikte ako ženy, ktora pošla protiv stereotipev, čto toliko muži mogut vojevati.[2]

Iztočniky[praviti | praviti kod]

  1. Morgan, Robin (1996). Sisterhood is Global: The International Women's Movement Anthology (in English). Feminist Press. str. 559. ISBN 978-1-55861-160-3.
  2. a b Filipowicz, Halina (1996). "The Daughters of Emilia Plater". V Chester, Pamela; Forrester, Sibelan Elizabeth S. (red.). Engendering Slavic Literatures. Indiana University Press. str. 42. ISBN 978-0-253-33016-1. Data dostupa: 6 septembra 2012.
  3. a b Davies, Norman (2001). Heart of Europe: The Past in Poland's Present. Oxford University Press. str. 163. ISBN 978-0192801265. Data dostupa: 6 septembra 2012.
  4. a b Lerski, Jerzy Jan (1996). Historical Dictionary of Poland, 966–1945. Greenwood Publishing Group. str. 444. ISBN 978-0-313-26007-0. Data dostupa: 27 februara 2011.
  5. Ethnologia Europaea (in English). 1991.
  6. Konarski, Szymon (1967). Materiały do biografii: genealogii i heraldyki polskiej (in Polish). Paris. str. 215.
  7. Fleming Zirin, Mary (2007). Russia, the non-Russian peoples of the Russian Federation, and the successor states of the Soviet Union (in English). M.E. Sharpe. str. 695. ISBN 978-0-7656-0737-9. Data dostupa: 27 februara 2011.
  8. LaFont, Suzanne (avgusta 1998). Women in Transition: Voices from Lithuania (in English). SUNY Press. str. 29. ISBN 978-0-7914-3811-4. Data dostupa: 27 februara 2011.
  9. a b c d e f g h i j k l m n o p q r s t u v w x y Kieniewicz, Stefan (1983). "Emilia Plater". Polski Słownik Biograficzny (in Polish). XXVII. Zakład Narodowy Imenia Ossolińskich I Wydawnictwo Polskieh Akademii Nauk. str. 652–653.
  10. a b c d e f Daugirdas, Algimantas (2011). 1831 metų sukilimo didvyrė grafaitė Emilija Pliaterytė (PDF) (in Lithuanian) (2nd izd.). Lietuvos Respublikos krašto apsaugos ministerija. str. 7, 9. ISBN 978-609-412-013-8.
  11. "Emilia Plater Urodzona Amazonka" (in Polish).
  12. a b c d e f g h Emilia Plater, symbol Polskiego patriotyzmu na Żmudzi (PDF) (in Polish). str. 4–5.
  13. a b c d Hauser, Ewa (1995). "Traditions of Patriotism, Questions of Gender: The Case of Poland". V Berry, Ellen (red.). Genders 22: Postcommunism and the Body Politic (in English). NYU Press. str. 86–88. ISBN 978-0-8147-1248-1. Data dostupa: 4 septembra 2012.
  14. "Emilia Plater (1806-1831) - dziewczyna-bohater, uprawiała fechtunek, pisała poezję, śpiewała" (in Polish).
  15. "Krótkie życie pani pułkownik" (in Polish).
  16. Cook, Bernard A. (1 maja 2006). Women and War: A Historical Encyclopedia from Antiquity to the Present (in English). ABC-CLIO. str. 476. ISBN 978-1-85109-770-8. Data dostupa: 6 septembra 2012.
  17. Morski rocznik statystyczny (in Polish). Wydawn. Morskie. 1960. str. 173. Data dostupa: 12 maja 2013.

Vněšnje linky[praviti | praviti kod]