Šlajherova bajka

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Portret Avgusta Šlajhera, avtora bajky «Ovca i konji»

Šlajherova bajka jest tekst na rekonstruovanoj versiji praindoevropejskogo jezyka, ktoru opublikoval němečsky jezykoznavec Avgust Šlajher v 1868 roku. Šlajher byl prvym naučnikom, ktory stvoril tekst na praindoevropejskom. Nazva bajky jest «Avis akvāsas ka» («Ovca i konji»). Pozdněje razne naučniki publikovali revidovane versije Šlajherovoj bajky, ibo praindoevropejsky imal izměny za historiju. Bajka može byti demonstracijeju togo, kako rekonstruovany praindoevropejsky jezyk izměnjali naučniki za poslědnje 150 rokov.

Prvu reviziju Šlajherovoj bajky izdělal němečsky filolog Herman Hirt v 1939 roku. Drugu reviziju opublikovali amerikanski jezykoznavci Vinfred Leman i Ladislav Zgusta v 1979 roku.[1] V Enciklopediji indoevropejskoj kultury 1997 roka jest opublikovana versija amerikanskogo jezykoznavca Daglasa Adamsa. V 2007 roku svoju versiju opublikoval niderlandsky jezykoznavec Frederik Kortlandt.[2]

Tekst[izměniti | izměniti kod]

Šlajher (1868)[izměniti | izměniti kod]

Avis akvāsas ka

Avis, jasmin varnā na ā ast, dadarka akvams, tam, vāgham garum vaghantam, tam, bhāram magham, tam, manum āku bharantam. Avis akvabhjams ā vavakat: kard aghnutai mai vidanti manum akvams agantam.

Akvāsas ā vavakant: krudhi avai, kard aghnutai vividvant-svas: manus patis varnām avisāms karnauti svabhjam gharmam vastram avibhjams ka varnā na asti.

Tat kukruvants avis agram ā bhugat.[3]

Hirt (1939)[izměniti | izměniti kod]

Owis ek’wōses-kʷe

Owis, jesmin wьlənā ne ēst, dedork’e ek’wons, tom, woghom gʷьrum weghontm̥, tom, bhorom megam, tom, gh’ьmonm̥ ōk’u bherontm̥. Owis ek’womos ewьwekʷet: k’ērd aghnutai moi widontei gh’ьmonm̥ ek’wons ag’ontm̥. Ek’wōses ewьwekʷont: kl’udhi, owei!, k’ērd aghnutai widontmos: gh’ьmo, potis, wьlənām owjôm kʷr̥neuti sebhoi ghʷermom westrom; owimos-kʷe wьlənā ne esti. Tod k’ek’ruwos owis ag’rom ebhuget.[4]

Leman i Zgusta (1979)[izměniti | izměniti kod]

Owis eḱwōskʷe

Gʷərēi owis, kʷesjo wl̥hnā ne ēst, eḱwōns espeḱet, oinom ghe gʷr̥um woǵhom weǵhontm̥, oinomkʷe meǵam bhorom, oinomkʷe ǵhm̥enm̥ ōḱu bherontm̥. Owis nu eḱwobh(j)os (eḱwomos) ewewkʷet: "Ḱēr aghnutoi moi eḱwōns aǵontm̥ nerm̥ widn̥tei". Eḱwōs tu ewewkʷont: "Ḱludhi, owei, ḱēr ghe aghnutoi n̥smei widn̥tbh(j)os (widn̥tmos): nēr, potis, owiōm r̥ wl̥hnām sebhi gʷhermom westrom kʷrn̥euti. Neǵhi owiōm wl̥hnā esti". Tod ḱeḱluwōs owis aǵrom ebhuget.[5]

Adams (1997)[izměniti | izměniti kod]

H₂óu̯is h₁ék̂u̯ōs-kʷe

[Gʷr̥hₓḗi] h₂óu̯is, kʷési̯o u̯lh₂néh₄ ne (h₁é) est, h₁ék̂u̯ons spék̂et, h₁oinom ghe gʷr̥hₓúm u̯óĝhom u̯éĝhontm̥ h₁oinom-kʷe méĝhₐm bhórom, h₁oinom-kʷe ĝhménm̥ hₓṓk̂u bhérontm̥. h₂óu̯is tu h₁ek̂u̯oibh(i̯)os u̯eukʷét: 'k̂ḗr hₐeghnutór moi h₁ék̂u̯ons hₐéĝontm̥ hₐnérm̥ u̯idn̥téi. h₁ék̂u̯ōs tu u̯eukʷónt: 'k̂ludhí, h₂óu̯ei, k̂ḗr ghe hₐeghnutór n̥sméi u̯idn̥tbh(i̯)ós. hₐnḗr, pótis, h₂éu̯i̯om r̥ u̯l̥h₂néhₐm sebhi kʷr̥néuti nu gʷhérmom u̯éstrom néĝhi h₂éu̯i̯om u̯l̥h₂néhₐ h₁ésti.' Tód k̂ek̂luu̯ṓs h₂óu̯is hₐéĝrom bhugét.[6]

Kortlandt (2007)[izměniti | izměniti kod]

ʕʷeuis ʔiḱ:ueskʷ:e

ʕʷeuis i ʕueli nēʔst ʔeḱ:ums uēit:, t:o kʷ’rʕeum uoḱom uḱent:m, t:o mḱ’eʕm porom, t:o tḱmenm ʔoʔḱ:u prent:m. uēuk:t ʕʷeuis ʔiḱ:uos, ʕetḱo ʔme ḱ:ērt ʕnerm uit’ent:i ʔeḱ:ums ʕḱ’ent:m. ueuk:nt: ʔiḱ:ues, ḱ:luti ʕʷue, ʕetḱo nsme ḱ:ērt: uit’ent:i, ʕnēr p:ot:is ʕʷuiom ʕueli sue kʷermom uesti kʷ:rneut:i, ʕʷuēi kʷ:e ʕueli neʔsti. t:o ḱ:eḱ:luus ʕʷeuis pleʕnom pēuk’t.

Poslě razděla anatolskogo i toharskogo jezykov:

ʕʷeuis ioi ʕulʔneʕ nēʔs ʔeḱuns ʔe uēi’d, tom ’gʷrʕeum uoǵom ueǵontm, tom m’ǵeʕm borom, tom dǵmenm ʔoʔḱu berontm. ʔe uēuk ʕʷeuis ʔeḱumus, ʕedǵo ʔmoi ḱēr’d ʕnerm ui’denti ʔeḱuns ʕe’ǵontm. ʔe ueukn’d ʔiḱues, ḱludi ʕʷuei, ʕedǵo nsmi ḱēr’d ui’denti, ʕnēr potis ʕʷuiom ʕulʔneʕm subi gʷermom uesti kʷrneuti, ʕʷuimus kʷe ʕulʔneʕ neʔsti. to’d ḱeḱluus ʕʷeuis pleʕnom bēu’g.[2][7]

Medžuslovjansky prěvod[izměniti | izměniti kod]

Ovca bez volny uviděla konjev: jedin tegnul težky voz, jedin nesl težko brěme i jedin bystro nesl člověka. Ovca rěkla konjam: "Moje srdce boli me videči kako člověk vodi konjev."

Konji rěkli: "Slyši, ovco, naše srdca nas bolet od togo, čto my viděli: člověk, gospodin, iz ovčej volny tvori sobě teplo oblěčenje. A ovca jest bez volny."

Ovca, uslyšavši to, izběgla v polje.

Iztočniky[izměniti | izměniti kod]

  1. EXCURSUS : Une fable en indo-européen [COMPARAISON 23]
  2. a b Kortlandt F. (2007). "For Bernard Comrie" (PDF). Frederik Kortlandt: Other electronic publications. Leiden: Leiden University, Department of comparative linguistics: www.kortlandt.nl. str. [243e]. Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 11 junija 2007. Data dostupa: 26 maja 2013.
  3. Schleicher, A., Eine fabel in indogermanischer ursprache. // Beiträge zur vergleichenden Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slawischen Sprachen. Fünfter Band. — Berlin: Ferd. Dümmlers Verlagsbuchhandlung. Harrwitz und Gossmann, 1868. — VI, 506 s. — SS. 206—208.
  4. Hirt H., Die Hauptprobleme der indogermanischen Sprachwissenschaft. / Herausgegeben Und Bearbeitet Von Ahelmunt Arntz. — Halle/Saale: Max Niemeyer, 1939. — VII, 226 s. — (Sammlung kurzer Grammatiken germanischer Dialekte. B. Ergänzungsheft 4).
  5. Lehmann W. P., Zgusta L., Schleicher’s tale after a century. // Studies in diachronic, synchronic, and typological linguistics: Festschrift for Oswald Szemerényi on the occasion of his 65th birthday. / Ed. by Bela Brogyanyi; [contrib. by Olga Akhmanova … et al.]. — Amsterdam: John Benjamins B.V., 1979. — 2 dl.; XIV, 994 p. — PP. 455—466. — (Amsterdam studies in the theory and history of linguistic science. Series IV; Current Issues in Linguistic Theory, vol. 11. — ISSN 0304-0763). — ISBN 9-027235-04-X, ISBN 978-9-027235-04-6.
  6. Adams D. Q., SCHLEICHER’S TALE. // Encyclopedia of Indo-European Culture. / Ed. by Mallory J. P., Adams D. Q. — London-Chicago: Fitzroy Dearborn Publishers, 1997. — XXXVII, 829 p. — PP. 500—503. — ISBN 1-884964-98-2, ISBN 978-1-884964-98-5.
  7. Kortlandt, Frederik. Schleicher's fable. In Studies in Germanic, Indo-European and Indo-Uralic (Amsterdam: Rodopi, 2010), 47-50.

Vněšnje linky[izměniti | izměniti kod]