Bosnijsky jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jezyk
Bosnijsky ili bosnjačsky
bos.: bosanski, босански
Standardy srbskohrvatskogo jezyka v 2006 godu. Krajiny, kde govoret na bosnijskom, sut kolorovane črvenym.
Obča informacija
OzemjaBosnija i Hercegovina i bosnijska diaspora
Govoriteljikolo 2.5 milionov (2008)[1]
Pismo
Služebny status
Služebny jezyk
Poznanny jezyk menšinstv
Jezyčna rodina

Bosnijsky (bos.: bosanski, босански) ili bosnjačsky (hrv.: bošnjački; srb.: бошњачки) jest standardna kniževna forma srbskohrvatskogo jezyka, ktora jest glavno koristujema bosnjakami. Razom s črnogorskym, hrvatskym i srbskym, bosnijsky jest jedin od 4 standardnyh kniževnyh form srbskohrvatskogo mnogocentričnogo jezyka. Bosnijsky jest jedin od služebnyh jezykov Bosnije i Hercegoviny, soslužbeny v Črnoj Gorě i službeno poznany jezyk menšinstva v Hrvatiji, Kosovu, Sěvernoj Makedoniji i Srbiji.

Bosnijsky jezyk koristaje latinicu i kirilicu, ale jest vyše obyčajno upotrěbjenje latinici. Standard bosnijskogo jezyka jest osnovany na štokavskom narěčju (točněje, na narěčju Iztočnoj Hercegoviny), takože kak i tri ine standardy.

Spor okolo nazve

Nazva "bosnijsky jezyk" jest sporna za nektore Hrvatov i Srbov, ktory go nazyvajut "bosnjačsky jezyk". Oni tvrdet že nazva "bosnijski jezyk" pokazyvavaje politične pretenzije i nepravilno označava jezyk vsih žitelja Bosnije i Hercegovine. Oni domněvajut že jezyk jest dolžen byti nazvany po narodu. Medžutim, bosnjačsky jezykoznavci nastoje že jest nazva "bosnijsky jezyk" izbrana zato že jest historična nazva jezyka i že jesut tak nazyvali njihnogo jezyk vsegda.

Historično upotrěbjenje nazve

  • V dělu Skazanje izjavljenno o pismeneh (1423–1426), bulgarsky lětopisec Konstantin Filozof spominaje bosnijsky jezik so bulgarskym, srbskym, slovenačskym, češskym i hrvatskym.[2]
  • Notarska kniga grada Kotora iz 1436. goda spominaje děvčinu "ktora se nazyva Djevena na bosnijskom jezyku".[2][3]
  • Dělo Thesaurus Polyglottus opublikovan u Frankfurt am Mainu (1603) spominaje bosnijsko narěčje s dalmatinskym, hrvatskym i srbskym.[4][5]
  • Bosnijsky franciskan Matija Divković v svojemu dělu Nauk krstjanski za narod slovinski (1611) tvrdi že jest "tolmačenje iz latinskogo k pravdivom i istinnomu bosnijskom jezyku".[6]
  • Bosnjačsky poet Muhamed Hevaji Uskufi Bosnevi v svojem slovniku (1632) nazyva jezyk bosnijsky.[7][8]
  • Jezuitsky duhovnik Bartolomeo Cassio (1640) nazyva jezyk upotrěbjeny v svojem dělu Ritual rimski kak naški ili bosnijsky.[9][10]
  • Italijansky jezykoznavec Giacomo Micaglia v svojem slovniku (1649) tvrdi že "iz vsih ilirskyh jezikah, bosnijsky jest najkrasivějši". Ilirsky jest byl ravnoznačnik za južnoslovjanski jezyk.[9][10]
  • Bosnjačsky lětopisec Mula Mustafa Bašeskija iz 18. stolětja tvrdi že "bosnijski jezyk jest mnogo bogatějši od arabskogo jerbo imaje 45 slova za glagol "idti""[6]
  • Venecijsky pisatelj Alberto Fortis v svojem dělu Viaggio in Dalmazia nazyvaje jezyk Morlahov kak ilirsky, morlašsky, ili bosnijsky.[11]
  • Hrvatsky pisatelj Matija Petar Katančić jest opublikoval tolmačenje (1831) za ktoro kaže že jest tolmačenje "v jezyku slavo-ilirskom bosnijskog izgovorjenja".[12][13]
  • Hrvatsky pisatelj Matija Mažuranić v svojem dělu Pogled u Bosnu (1842) skaže: "V Bosniji se govori ilirsky směšany s turečskymi slovami" a potom go nazivaje bosnjačskim i naškim.[14]
  • Bosnijski franciskan Ivan Franjo Jukić u svojem dělu Zemljopis i Povjestnica Bosne (1851) tvrdi že jest Bosnija jedyna turečska (osmanska) krajina ktora je ostala čista bez govoritelja turčeskogo. Takože tvrdi: "[…] v Bosniji se ne govori nijedin jezyk kromě bosnijskogo."[15]
  • Ivan Kukuljević Sakcinski, hrvatsky pisatelj i historik u svojem dělu Putovanje po Bosni (1858) tvrdi: "Turečsky Bosnjak ne jest Turek, jer mohamedovsky věrozakon ne je razrušil nrav slovjansku v njem, ni ljubov za obyčaje i jezyk njego pradědkov. Ja byh skazal že turčesky Bosnjak kako prědže govori najčistějši bosnijsky, kogda-nebud hče že ne měšaje turečska slova."[16]

Zapisky

  1. Kirilica jest jedno od dvojih služebnyh pism v Bosniji i Hercegovini, ale v praksě jest uživana izključno v Republikě Srbskoj, jednom od dvoh entitetov državy (v drugom, Federacija Bosnije i Hercegovine, latinica jest prědpočitana večinstvom žiteljev).

Iztočniky

  1. "Accredited Language Services: An Outline of Bosnian Language History". Accredited Language Services. Bylo arhivovano iz iztočnika 1 avgusta 2016. Data dostupa: 12 avgusta 2012.
  2. a b Rizvić, Muhidin (1996). Bosna i Bošnjaci: Jezik i pismo. Sarajevo: Preporod. str. 6.
  3. Aleksandar Solovjev, Trgovanje bosanskim robljem do god. 1661. - Glasnik Zemaljskog muzeja, N. S., 1946, 1, 151.
  4. Valentin Putanec, Leksikografija, Enciklopedija Jugoslavije, V, 1962, 504.
  5. Rizvić, Muhsin (1996). Bosna i Bošnjaci: Jezik i pismo (PDF). Sarajevo: Preporod. str. 7.
  6. a b Rizvić, Muhsin (1996). Bosna i Bošnjaci: Jezik i pismo (PDF). Sarajevo: Preporod. str. 24.
  7. "ALJAMIADO AND ORIENTAL LITERATURE IN BOSNIA AND HERZEGOVINA (1463–1878)". pozitiv.si.
  8. Hukočić, Muhamed; Kasumović, Ahmet (1990). Muhamed Hevaji Uskufi. Sarajevo: Biblioteka Baština. ISBN 86-7155-042-7.
  9. a b Rizvić, Muhsin (1996). Bosna i Bošnjaci: Jezik i pismo (PDF). Sarajevo: Preporod. str. 8.
  10. a b Jagić, Vatroslav (1948). Iz prošlosti hrvatskog jezika. Izabrani kraći spisi. Zagreb: Matica hrvatska. str. 49.
  11. Fortis, Alberto (1774). Viaggo in Dalmazia. I. Venecija: Presso Alvise Milocco. str. 91–92.
  12. Jasmin, Hodžić (2018). Bosanski jezik. Sarajevo: Internacionalni univerzitet u Sarajevu. str. 135, 140.
  13. Katanić, Matija Petar (1831). Sveto pismo. Budim.
  14. Mažuranić, Matija (1842). Pogled u Bosnu. Zagreb: Tiskom narodne tiskarnice dra, Lj. Gaja. str. 52.
  15. Jukić, Ivan Franjo (1990) [1851]. Zemljopis i povjestnica Bosne. Zagreb: Bérzotiskom narodne tiskarnice dra. Ljudevita Gaja. str. 16.
  16. Kukuljević Sakcinski, Ivan (1858). Putovanje po Bosni. Zagreb: Tiskom narodne tiskarnice dra. Ljudevita Gaja. str. 114.

Vněšnje linky