Emilija Pljater

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
Jump to: navigation, search
Emilija Pljater, bezimenna gravirovka 19-go stoletja

Emilija Pljater (13 novembra 1806 – 23 decembra 1831) byla šljahtica i učestnica Novembrskogo povstanja.[1]

Dorasla v pomestje Liksna Dinaburgskogo ujezda Vitebskoj guberniji. Podčas Novembrskogo povstanja vela malu grupu povstancev, učestovala v nekolikih bitvah i byla avansovana do reda kapitanki v revolucijnoj armiji. V konce povstanja ona zabolěla i prěstavila se v pomestju Poljskogo šljahtiča.

Pomimo tego, čto ona ne učestvovala v značnyh bitvah povstanja, jej historija jest razprostranjena i nadohnula několiko kniževnyh i hudožnyh tvorov. Jest mnenje, čto jej osoba prědstavjaje dvojny protest: protiv čuždoj vlady i protiv tradicijnyh polovyh roljej.[2] Ona jest narodna heroina Belorusi, Litvy i Poljski, bylyh čestej Rečy Pospolitoj.

Pohodženje i semja[praviti]

Rod Pljaterov[praviti]

Gerb Pljaterov

Naležala k katoličnomu šljahetnomu rodu knezev Pljaterov, ktory imali značne pomestja v Infljantskom vojevodstve i držali tam vysoke vlastne dostojenstva, vključajuči i senatorske. Rod Pljaterov proizhodi iz nemečskogo dvorjanstva Vestfalije, nekoji predstavitelji ktorogo preselili se v Livoniju, a potom – v Veliko knezstvo Litovsko, kde asimilovali se sred aristokracije VKL.[3][4] Črez svatby i dary od monarhov Pljatery dostavali pomestja i v drugyh čestjah VKL, napriklad, v Žemojtskom starostve.

Vo vremenah Rosijskogo carjstva Pljatery byli čestju mestnoj elity Viljenskoj, Kovenskoj i Vitebskoj gubernej i imali značny pomestja v Dinaburgskom, Režicskom, Disnenskom, Zavilejskom, Rosijenskom i Teljševskom ujezdah.

Semja[praviti]

Emilija Pljater byla roždena 13 novembra 1806 roku v Viljnu v semji kneza Franciska Ksaverija Pljatera i jegoj prvoj ženy, knezny Gany Molj.[4] Otec, Francisk Ksaverij Pljater, byl synom kneza Juzafa Antonija Pljatera od jegovoj ženy Terezy Abramovič. Knezi Moli takože odnosili se k nemečskomu dvorjanstvu Livoniji i poslě pristupjenja v Reč Pospolitu Infljantiji asimilovali se i vladali pomestjami v Infljantskom vojevodstve. Matka Ganna byla dočeroju kneza Aleksandra Molja od jegovoj ženy Sofiji Darbžanskoj. Otec Francisk Ksaverij Pljater pozdneje ženil se s Mariannoju Mihajlovskoj, od ktoroj imal dočeru Kunegundu, ktora mužila se za Aleksandra Galinskogo (predstavitelja mestnogo dvorjanstva Mogiljovskoj guberniji).

Pljater ne osvatila se i ne imala dětej. Narodnost Pljatery jest predmet sporov – ju nazyvajut i litvankoju, i poljkoju.[5][6][7][8]

Detinstvo i mladost[praviti]

Razvaly pomestja Liksny, kde provela detinstvo Pljater. Obraz Napoljeona Ordy, 1870-e roky

Vozpitanje i obrazovanje[praviti]

Rano detinstvo i prve roky prosvěty Emilija Pljater provesla v roditeljskom domu v Viljno. Jednako jej otec vel diko žitje i v 1815 roku, kogda Emeliji bylo 9 rokov, jej matka, knezna Gana Molj, ktora byla v to vreme obrazovanoju ženoju, ostavjala muža i vzela s soboju dočeru.[9] One preselili se do srodnikov – kneza Mihala Pljatera-Ziberga (1775–1862/1863), inženera i budučego vice-gubernatora Vilenskoj guberniji, i jegoj ženy knezny Izabely Heleny Ziberg-zu-Višling – v jih pomestje Liksna Dinaburgskogo ujezda Vitebskoj guberniji (nyně Latvija).[9] To byla kulturna i obrazovana semja, ktora vladala desetkami sel na brěgah Zapadnoj Dzviny i vyše 15000 seljanami.[10]

S 10 rokov Emilija učila se s hlapecami. Jejinymi rovestnikami i najblizkymi drugami byli dva kuzena.[11] Učiteljniceju Emilije zvali pani Voljf, a pozdněje jejinym učiteljem byl označen baron Viljgeljm von Dalvig, ktory byl potomkom Saksonskogo dvorjanstva i byl restovratorom Dunaburgskogo zamka, vojennym inženerom i kapitanom. Najbolje Emilija interesovala se matematikoju i historijeju, dostala se dobro obsežno domovo obrazovanje, dobro znala Němečsky i Francuzsky jezyky.[10][12]

Emilija Pljater. Obraz neizvěstnogo hudožnika 19-go stoletja

Emilija ocěnila borjbu Tadeuša Koscuško i kneza Jozefa Ponjatovskogo.[13] Ona byla očarovana Johanom Volfgangom Gjote i Fridrihom Šiljerom, čije tvory ona čitala v prvonačalnom Nemečskom jezyku. Ona dorasla v okolicu privržencev katoličnoj i poljskoj kultury, jej kniževnymi heroinami byli knezna Vanda i Gražyna Adama Mickeviča.[9] Ona takože interesovala se Bubulinoju, ženoju, ktora stala jednoju iz liderov grečskogo povstanja protiv Osmanskogo zarjstva,[9] Poljskoj šljahticeju Annoju Dorotoju Hšanovskoju[9] i Žannoju d’Ark.[13] Ove interesy sprovoždali se jezdoju na konjah i strělboju, čto bylo neobyčno dlja děvčin iz aristokracijnyh sem v 19-m stolětju.[9] Ona takože imala drugov v družstvu filaretov.[9]

Izgled[praviti]

Jest mnenje, čto znajeme obrazy Pljatery v jej mladostě, kde ona izobražena ako huda děva s nevinnymi očami i roževym licem, ne imaje bliz ničto spolnogo s jej realnym izgledom. Sa velmi obyčajna litografija byla proboju jej idealizacije poslě jej smrti.[12]

Sbiranje Běloruskogo folklora[praviti]

Živuči v Vitebskoj guberniji, Emilija Pljater mnogo interesovala se kulturoju (najprvo, folklorom) městnyh Běloruskih seljan. Gospodarji pomestja dbali o svojyh seljanah i ne odtravali dětij od govorov s seljanami. V 1823 roku Emilija na dolgo žila v pomestju Dusaty Vilenskoj guberniji so svojeju tetkoju, kneznoju Apolinarijeju Pljateroju, razom s synami ktoroj, Cezarem i Vladislavom Pljaterami, silno interesovala se žitjem Litovskyh seljan. Ona sbirala i obrabotyvala Běloruske narodne pěsnje, virtuozno znala pričitanja, igrala na klaviru narodne napěvy, interesovala se Běloruskoju horeografijeju, sa tancovala narodne tanecy. Probovala pisati Bělorusku poeziju, vključajuči stiljizovanu pod narodne pričitanje. Ako pisali sovrěmenniki, Emilija vseju dušoju byla gorliva k Běloruskomu obrazu, znala nudžy naroda, sočuvstovala jemu.[9]

Pred povstanjem[praviti]

Dokument Emiliji Pljatery o pristupjeniju k Novembrskomu povstanju

V 1823 roku jedin iz kuzenov Pljatery byl nasilno prizvan v armiju Rosijskogo carjstva poslě tego, ako s jednym iz klasov himnaziji napisal na doskě "Slava Konstituciji"[10] v denj utvrždenja Konstituciji 3 maja 1791 roku. Se sobytje obvažaje se jednym iz prělomov jej žitja, ktoro nadohnulo ju k učestiju v povstanju.[3] Načelnik Dinaburgskogo zamka, general Mihail Kablukov, hotěl ženiti se na jej, ale prijmel odmetenje. Se rěšenje stalo naslědkom zakorenělyh patriotyčnyh čuvstv Pljatery.[10] Dodatočno, ona kako se tvrdi ljubila drugogo muža – junogo kapitana Dalja-Ivinga. O sej jedinovoj lubovi Pljatery ne ostavilo se bez malogo ničego, ale znajemo, čto svatby mež jimi ne bylo.[14][15] S 1824 roka Pljater mnogo putovala po Infljantiji, Litve i Belorusi.

V 1829 roku Pljater pojede v veliko putovanje po historičnym zemjam Reči Pospolitoj, navedžala Varšavu, Krakova i polje bitvy pri Rašyne.[9] Onogda ona vprvo poznala, čto v Poljske gotovi se povstanje, od svojego kuzena, kneza Ludviga Pljatera (1775–1846).[10] V 1830 roku jej matka umirla, čto stalo dlja jej velikym izzovom, a otec oženil se vo drugy raz i odvrgnul koji-nebud shodki s dočeroju.[9]

Novembrsko povstanje v ozemjah Poljski stalo velmi iznenadskim dlja drugyh krajin byloj Reči Pospolitoj, ktory byli ješče ne gotove k vooruženoj borjbe. 1 decembra 1830 roka Rosijska vlada v trevogě, čto povstanje iz Poljski prodolži se na vzhod, vveli vojinsko položenje v ozemjah sovrěmennyh Belorusi i Litvy. Jednakože, v Viljnu stvarjal se glavny komitet povstancev.[12] Pljater načela učiti vojennu taktiku i ustanavjati svezy s nadějnymi ludjmi. Ješče prěd početka povstanja v ozemjah Belorusi i Litvy ona pojehala v Viljny dlja konsultaciji s glavnym komitetom, abo učestniki komiteta ne hotěli vesti běsedu s ženoju.[10] Poslě početka povstanja v ozemjah bylogo Velikogo knezstva Litovskogo ona stala aktivnoju podporniceju anticarjskogo ruha. Pljater stala jednoju iz desetkov žen, ktore pristupili se k povstanju, i najproslavjenoju iz jih.[9]

Povstanje[praviti]

V dokumentu od 25 marca 1831 roku Pljater pisala, čto učestje v povstanju bylo jej jedinym pomyslom i ona čekala sego vse svoje žitje.[9] Ona odsěkla svoje vlasy, prigotovila se formu, a takože s pomočju svojej prijateljki Mariji Prašinskoj[12] sobrala grupu dobrovoljcev, ktoryh ona poslě gorečej rěči v Dusatah 29 marca privela v mužstvo.[9] Jej mužstvo skladalo se iz 280 pěhotincev, 60 konnikov i několika sot seljan, ktory byli vooruženy kosami.

Emilija Pljater vo glavě seljan, ktory vooruženy kosami. Obraz Jana Rozena

Iz Dusatov mužstvo Pljatery, v ktorom vojeval i jej kuzen Cezarj, pošel do Dinaburga. 30 marca povstančeska armija slomila malo Rosijsko mužstvo u poštovoj stanciji v Davgeljah, a pozdněje takože prinudili odtěkati Rosijsko mužstvo v bitvě pri Uteně.[12] 4 aprilja 1831 roku ako se tvrdi povstancy ovladnuli gradom Zarasajem, abo historiki ne uvěrjene, čto se napravdu bylo. Nadohneny prvymi uspěhami, povstancy planovali ovladyvati Dinaburgom, abo poslě razvědovateljnoj misiji bylo odkryto, čto na ohraně grada stoji silny garnizon, boriti se s ktorym bylo by nemožlivo, i plan ostavili. Potom ona pošla v Ponevěž, kde 30 aprilja sjedinila svoje vojsko s mužstvom, ktorym nakazyval Karolj Zaluski. 4 maja ona učestvovala v bezuspěšnoj bitvě pri Prastavonjah i, skoro poslě sego, učestvovala v bitvě pri Majšagole razom s Konstantinom Parčevskim.[9]

5 maja ona razom so svojim mužstvom sjedinila se s generalom Deziderijem Hlapovskim, ktory prišel s velikym revolucijnym vojskom iz Poljski i vzel nakaz nad vsemi povstančeskimi silami v ozemjah bylogo Velikogo knezstva Litovskogo.[9] Hlapovskij posovětoval Pljaterě odkazati se od učestija v povstanje, ale ona ako se tvrdi odzvala se, čto ne hoče sjeti formu, dopoka ne budě osvobadžena jej otčina.[12] Jej odzyv byl akceptovan i ona byla označena načelniceju 25-go pěhotnogo polka revolucijnoj armiji. Dodatočno, ona byla avansovana do reda kapitanki, vyššego reda u žen v to vreme.[9]

Vojska Hlapovskogo došli do Kovna, kde slučila se jedna iz najznačnyh bitv povstanja v Litovskih gubernijah. Jednako, boriti se s neprijateljem, ktory nastupal iz Viljny, okazalo se nemožnym, efektivnu obranu Kovna ustrojiti ne udalo se i vslěd mnogi povstancy byli ubity ili zahvačeny. V konce junija povstancev prinudili odtěkati iz grada i 8 julija one byli poraženy pri Šauljaju.[12] Poslě položenje povstancev bylo kritičnym i Hlapovskij rěšil prěpraviti granicu s Prusijeju i ostati se tam. Pljater kritikovala jegovo rěšenje i odkazala se slědovati jegovym prikazam. V zaměn ona rešila pojdti na Varšavu, kaby poprobovati prodolžiti borjbu.[9]

Skoro poslě razlučenja od glavnyh vojskov povstancev, sprovaždana 2 ljudmi, vključajuči jej kuzena Cezarja Pljatera, Emilija, ktora od davna utrpela utomlenje, glad i bezsonnicu,[12] težko zabolěla. Ona nikogdy ne odtravěla i prěstavila se v pomestje semje Abramovičev v Justinave 23 decembra 1831 roka. Ona byla zakopana v malom selu Kapciamestis okolo Ladzijaja. Poslě podtiskanja podstanja jej pomestja byli zaplěnjany Rosijskoju vladoju.[9]

Poljsky historik Stefan Kenevič v Poljskom životopisnom slovnike kritično priměčaje, čto mnoge děla Pljatery loše dokumentovany i ne vsekratno možno razděliti legendy od faktov. On takože ne uvěrjeny, čto ona kogda-libo nakazyvala koj-libo jediniceju i dostojenstvo načelnicy 25-go polka bylo bolje blagorodnym, než realnym. Dodatočno Kenevič napisyvaje o vremi, kogda ona utratila svědomost v polju bitvy i odvlěkla svojih koleg, i čto ona prinajmenje raza (v bitvě pri Šauljajem) cěljno ne učestvovala v bitvě, ibo jej kolegi ne hotěli zagroziti jejinomu žitju.[9]

Pamet[praviti]

Banknota v 20 zlotyh 1936 roka
Pametny groš Litvy, 2006 rok

Smrt Pljatery dostala obširnu oglasku v Poljskoj presě, čto pomoglo rastu jej slavy. Pljater stala jednoju iz simbolov povstanja. Sej simbol, děvčina, ktora bori se za svoju matčinu, dostal široku popularnost v ozemjah sovrěmennyh Belarusi, Litvy i Poljski, a takože za graniceju. Adam Mickevič uvěkověčil Emiliju v svojej poemě "Smrt polkovnika" (pol.: Śmierć pułkownika), abo opis jej smrti v sej poemě jest izmysljeny i opis Pljatery takože toliko oddaleno podoben realnosti.[9][13] Miskevič idealizoval jej individualnost i uměnja i opisal Emiliju kako idealnu načelnicu, ktoru čestet bojci.[9] Sa poema vhodi v načalnu učebnu programu v Poljskě.[13]

Ine kniževne tvory o žitju Pljatery byli, osnovno, opublikovany za graniceju izgnancami i čuždincami. Srěd jih byli Georg Bjuhner, Konstantin Gašinski, Vaclav Gansjarovski, Tadeuš Karčinjski, Anton Odynec i Vladislav Bjuhner. Juzef Straževič opublikoval tri poslědovateljne versije jej životopisa v Francuzskom jezyku.[9]

Pljater stala temoju obrazkov ponekojih hudožnikov togo vremene, srěd ktoryh Ippolit Belanže, Ašilj Deverija, Filip Fejt, Fransua de Vilejn i Vojceh Zapjatyh. Litografija de Vilejna, ktora osnovana na tvorah Deverija, stala jednym iz najizvestnyh portretov Pljatery i popularizoval jej obraz ako dvorjanskoj bojicy.[9]

Emilija Pljater byla izobražena na banknotě v 20 zlotyh 2-j Poljskoj Republiki, ktory koristali se v 1930–1939 rokah, a takože na banknotě v 50 zlotyh, ktora byla izpuščena v 1940 roku. Vo Vtoroj světovoj vojně 1-y nezaležny žensky batalion (pol.: 1 Samodzielny Battalion Kobiecy im. Emilii Plater) byl narěkan v imenu Emilije Pljatery[9], a jego byle členki osnovali selo Pljaterovka v Dolnoj Sileziji.[16] V Poljske v jej imenu narěkano nekoliko ulic, vključajuči jednu v Varšavě.[9] Dodatočno, v 1959 roku v jej imenu byl narěkan balker Poljskoj trgovoj floty.[17]

Žitje Pljatery stalo predmetom feministskogo raziskivanja. Naučniki spominajut važnost jejinogo učestničstva v vojennom konflikte ako ženy, ktora pošla protiv stereotipev, čto toliko muži mogut vojevati.[18]

Žrla[praviti]

  1. Robin Morgan. Sisterhood is Global: The International Women's Movement Anthology (v ang.). Feminist Press, 1996
  2. Halina Filipovič. Дочери Эмилии Плятер // С. "Женщины на краю Европы" (v rus.). ЕГУ, 2003
  3. 3.0 3.1 Heart of Europe (v ang.). Oxford University Press.
  4. 4.0 4.1 Ježy Jan Lerski. Historical dictionary of Poland, 966-1945 (v ang.). Greenwood Publishing Group, 1996
  5. Ethnologia Europaea (v ang.). 1991
  6. Šymon Konarski. Materiały do biografii: genealogii i heraldyki polskiej (v pol.). 1967
  7. Marija Fleming Zirin. Russia, the non-Russian peoples of the Russian Federation, and the successor states of the Soviet Union (v ang.). M.E. Sharpe, 2007
  8. Suzanna Lafont. Women in transition: voices from Lithuania (v ang.). SUNY Press, 1998
  9. 9.00 9.01 9.02 9.03 9.04 9.05 9.06 9.07 9.08 9.09 9.10 9.11 9.12 9.13 9.14 9.15 9.16 9.17 9.18 9.19 9.20 9.21 9.22 9.23 9.24 Stefan Kinevič. Emilia Plater, Polski Słownik Biograficzny, Tom XXVII (v pol.). Zakład Narodowy Imenia Ossolińskich I Wydawnictwo Polskieh Akademii Nauk, 1983
  10. 10.0 10.1 10.2 10.3 10.4 10.5 1831 Metų Sukilimo Didvyrė Grafaitė Emilija Pliaterytė (v lit.). 2011
  11. Emilia Plater Urodzona Amazonka (v pol.).
  12. 12.0 12.1 12.2 12.3 12.4 12.5 12.6 12.7 Emilia Plater, symbol Polskiego patriotyzmu na Żmudzi (v pol.).
  13. 13.0 13.1 13.2 13.3 Eljen Beri. Genders 22: Postcommunism and the Body Politic (v ang.). NYU Press, 1995
  14. Emilia Plater (1806-1831) - dziewczyna-bohater, uprawiała fechtunek, pisała poezję, śpiewała (v pol.).
  15. Krótkie życie pani pułkownik (v pol.).
  16. Bernard A. Kuk. Women and War: A Historical Encyclopedia from Antiquity to the Present (v ang.). ABC-CLIO, 2006
  17. Morski rocznik statystyczny (v pol.). Wydawn. Morskie, 1960
  18. Pamela Čester, Sibelan Elizabet S. Forester, Halina Filipovič. The Daughters of Emilia Plater', Engendering Slavic Literatures (v ang.). Indiana University Press, 1996

Vněšnje linky[praviti]