Evropejsky sojuz

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
(Bylo prěadresovano iz Evropejska unija)
Jump to navigation Jump to search
Medžunarodna organizacija
Evropejsky sojuz
Krug iz 12 zlatyh zvězd na sinjem podkladu
Horugva
Obča informacija
HimnHimn Evropy (jedino muzika)
Administrativne srědišča
Oficialne jezyky* 24 jezykov
Členstvo27 držav-členov
Statistika
Plošča4233262 km²
Naseljeńje
  • Ocenka (2020): 447706209 ljudij
Valutaevro v 19 državah evrozony (EUR)
Globus s evropejskymi ozemjami Evropejskogo sojuza zelenym kolorom
Evropejsky sojuz na kartě

Evropejsky sojuz (ES) ili Evropejska unija (EU) jest političny i ekonomičny sojuz 27 držav, ktore glavno nahodet se v Evropě. Jej državy-členy imajut spolnu površinu v 4,233,255.3 km² i ocěnočno naseljeńje v 447 milionov. Državy ES izrabotali obči vnutrny trg črěz ustroj zakonov po redu věčij, ktore dějut vo vsih členah. V česti ES, ktoru zovut Šengensky prostor, ne jest pasportnyh kontrol dlja putovanij. Valutny sojuz medžu državami ES jestvuje s 1999 roka i skladaje se iz 19 držav, ktore koristajut jednu valutu — evro.

ES i evropejsko gradžanstvo byli počete, kogda Maastrihtsky dogovor pristupil do sily v 1993 roku.[1] ES proizhodi od Evropejskoj občiny vuglja i stalji, ktora byla osnovana Parižskym dogovorom 1951 roka, i Evropejskoj ekonomičnoj občiny, ktora byla osnovana Rimskym dogovorom 1957 roka. Prvonačelnymi členami «Evropejskyh občin» stali 6 držav: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija. «Občiny» i jih nastupniky izrasli v razměru črěz pristupjeńje novyh členov i v silě črěz dodavańje oblastij politiky v svoje voditeljstvo. Objedinjeno Kraljevstvo stalo prvoju državoju, ktora vyšla iz sostava ES 31 januara 2020 roka.

Nazva[izměniti | izměniti kod]

Evropejsky sojuz imaje 24 služebnyh jezyka. Služebne nazvy Evropejskogo sojuza na jih sut slědne:

Historija[izměniti | izměniti kod]

Početok integracije[izměniti | izměniti kod]

Sustrěča Kongresa Evropy v Den-Haagu, 9 maja 1948 roka.

Poslě Drugoj světovoj vojny v evropejskoj integraciji viděli antidot krajnomu nacionalizmu, ktory opustošil česti kontinenta podčas vojny.[2] V rěči 19 septembra 1946 roka v Curihu byly premier-ministr Objedinjenogo Kraljevstva Vinston Čorčil pošel dalje i izstupil za stvorjeńje Sjedinjenyh štatov Evropy.[3] Kongres Evropy v Den-Haagu v 1948 roku stal povratnym momentom v historije evropejskoj federalizacije i privedl k stvorjenju Sověta Evropy v 1949 roku. Sovět Evropy glavno byl susrědotočeny na cěnnostah, pravah člověka i demokratije, a ne na ekonomičnom ili trgovom sutrudničstvu.

V 1952 roku, razočarovavši v odsutnosti progresa v Sovětu Evropy, 6 držav rešili pojdti dalje i iztvorili Evropejsku občinu vuglja i stalji, ktora byla oglašanoju «prvym krokom k federacije Evropy». Ta občina pomogla ekonomično integrovati i koordinovati veliko čislo pěnezov iz Maršalskogo plana od Sjedinjenyh štatov Ameriky.[4] Evropejski lideri mněli, čto vugolj i stalj sut dva promysla, ktore sut ključne dlja vojny, i tomu svezyvańje tamtyh narodnyh promyslov vojny medžu jih državami budut stati menje věrojetnymi.[5]

1957–1992: Rimsky dogovor[izměniti | izměniti kod]

V 1957 roku Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija podpisali Rimsky dogovor, ktory iztvoril Evropejsku ekonomičnu občinu i jediny trgovy blok. Oni takože podpisali iny dogovor po sutrudničstvu v razvoju jedrnoj energije, ktory iztvoril Evropejsku občinu atomnoj energije. Oba dogovora pristupili v silu v 1958 roku.[5]

V 1960. rokah počelo se naprežeńje medžu državami, kogdy Francija starala se ograničiti nadnacionalnu moč. Tym ne menje, v 1965 roku državy dosegali suglasja i v 1967 roku byl podpisany Dogovor slivańja, ktory iztvoril jedine institucije trěm občinam, ktore stali kolektivno znajeme ako «Evropejske občiny».[6]

V 1973 roku Občiny stali vključati v svoj sostav Daniju, Irlandiju i Objedinjeno Kraljevstvo. Norvegija hotěla pristupiti v tomže roku, ale norvežske glasovatelji odvrgnuli členstvo v Občinah v referendumu. V 1979 roku minuli prve izbory v Evropejsky parlament.[7]

Grecija vstupila v 1981 roku, Portugalija i Išpanija poslědovali v 1986 roku.[8] V 1985 roku Šengensky dogovor dal put stvoreńju otvorjenyh granic bez pasportnyh kontrol medžu boljšestju držav-členov i čestju nečlenov.[9] S 1986 roka Evropejska ekonomična občina počela koristati horugvu Evropy i byl podpisany Jediny evropejsky akt. Poslě upada Iztočnogo bloka byle ozemja Iztočnoj Němcije stali čestju Občin v sostavu objedinjenoj Němcije.

1992–2007: Maastrihtsky dogovor[izměniti | izměniti kod]

Evropejsky sojuz byl oficialno založeny, kogdy Maastrihtsky dogovor pristupil do sily 1 novembra 1993 roka.[1] Dogovor takože oficialno dal ime «Evropejska občina» Evropejskoj ekonomičnoj občině, hot jej i nazyvali tako prědže. Vslěd zaplanovanogo razširjeńja ES bylymi komunističnymi državami Centralnoj i Iztočnoj Evropy v juniju 1993 roka byli prijete Kopenhavnske kriterije dlja novyh kandidatov v členy. Razširjeńje ES urodilo nove uravnje trudnosti i nesuglasja.[10] V 1995 roka do ES pristupili Avstrija, Finlandija i Švecija.

Evro vvedli v 2002 roku v zaměn 12 državnyh valut. Ješče 7 držav pristupili do evra pozdněje.

V 2002 roku banknoty i groše evra zaměnili državne valuty v 12 členah ES. Pozdněje evrozona narasla do 19 držav, a evro stalo drugoj najvelikoju zapasnoju valutoju v světu. V 2004 roku slučilo se najveliko uveličenje Evropejskogo sojuza do dnes, kogdy do jego pristupili Kipr, Čehija, Estonija, Vugrija, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovakija i Slovenija.[11]

S 2007 roka: Lisbonsky dogovor[izměniti | izměniti kod]

V 2007 členami ES stali Bulgarija i Rumunija. V tym že roku Slovenija prešla na evro,[11] a za jeju prěsli na evro v 2008 roku Malta i v 2009 roku Slovakija.

V 2009 roku pristupil v silu Lisbonsky dogovor, ktory reformoval mnoge aspekty ES. Osoblivo on izměnil pravny ustroj Evropejskogo sojuza, slivši stroj iz trěh stolpov ES v jediny pravny entitet, stvorivši postojannu dolžnost prědsědnika Evropejskogo sověta i usilivši položeńje vysokogo prědstavitelja Sojuza po inozemnym dělam i politikě bezpečnosti. V 2013 roku členom ES stala Hrvatija. V 2014 i 2015 roku prěsli na evro Latvija i Litva umeštno.

23 junija 2016 roka obyvatelji Objedinjenogo Kraljevstva glasovali za izhod iz sostava Evropejskogo sojuza. Kraljevstvo oficialno informovalo ES o svojem rěšeńju izojdti 29 marta 2017 roka, i izošlo iz sostava ES 31 januara 2020 roka poslě reda prodolženij termina izhoda.[12]

Državy-členy[izměniti | izměniti kod]

Ozemje členov Evropejskogo sojuza v Evropě.

Evropejsky sojuz imaje 27 členov.

Iztočniky[izměniti | izměniti kod]

  1. a b Craig, Paul; De Burca, Grainne (2011). EU Law: Text, Cases and Materials (na anglijskom) (5th izd.). Oxford: Oxford University Press. str. 15. ISBN 978-0-19-957699-9.
  2. "The political consequences" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  3. "Ein britischer Patriot für Europa: Winston Churchills Europa-Rede, Universität Zürich, 19. September 1946" [Britansky patriot Evropy: rěč Vinstona Čorčila v Universitetu Evropy Curiha, 19 septembera 1946.]. Zeit Online (na němečskom). Data dostupa: 13 januara 2010.
  4. "Europe: How The Marshall Plan Took Western Europe From Ruins To Union". RadioFreeEurope/RadioLiberty (na anglijskom). Data dostupa: 20 junija 2019.
  5. a b "A peaceful Europe – the beginnings of cooperation" (na anglijskom). European Commission. Data dostupa: 12 dekembra 2011.
  6. "Merging the executives" (na anglijskom). CVCE – Centre Virtuel de la Connaissance sur l'Europe. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  7. "The new European Parliament" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  8. "Negotiations for enlargement" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  9. "Schengen agreement". BBC News (na anglijskom). 30 aprilja 2001. Data dostupa: 18 septembra 2009.
  10. Hunt, Michael H. (2014). The World Transformed, 1945 to the Present. New York: Oxford University press. str. 516–517. ISBN 978-0-19-937103-7.
  11. a b "A decade of further expansion" (na anglijskom). Europa web portal. Bylo arhivovano iz iztočnika 11 februara 2007. Data dostupa: 25 junija 2007.
  12. Landler, Mark; Castle, Stephen-US; Mueller, Benjamin (31 januara 2020). "At the Stroke of Brexit, Britain Steps, Guardedly, Into a New Dawn". The New York Times (na anglijskom). ISSN 0362-4331. Data dostupa: 31 januara 2020.

Vněšnje linky[izměniti | izměniti kod]