Glagolica

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stranica Codex Zographensis s tekstom Evangeĺja Luki

Glagolica (Ⰳⰾⰰⰳⱁⰾⰹⱌⰰ ili takože Ⰳⰾⰳⱁⰾⰻⱌⰰ, Ⰳⰾⰰⰳⱁⰾⰺⱌⰰ) jest najstarějše znano slovjansko pismo. Razvažaje se, čto ono bylo stvorjeno v 9. stolětju Kirilom, bizantijskym monahom iz Tesalonikov. On i jegov brat, Metodij, byli poslani bizantijskym imperatorom Mihailom 3. v 863 roku v Veliku Moraviju, da by razprostraniti hristijanstvo srěd zapadnyh slovjanov. Brati rěšili prěvesti liturgične knigy na staroslovjansky jezyk — jegove slova ne bylo legko napisati grečskym ili latinskym pismom ubo Kiril rěšil izmysliti novo pismo, glagolicu, ktoru on osnoval na městnom narěčju slovjanov iz krajiny Saloniki.

Poslě smrti Kirila i Metodija, glagolicu prěstali koristati v Moraviji, ale jih učeniki prodolžili propagovati jej na zapadu i na jugu, kde ona takože byla potom izměščana latiniceju. Glagolica byla shranjena toliko duhovenstvom Hrvatije, da by pisati crkovnoslovjanskom do ranogo 19. stolětja.

Ime[praviti | praviti kod]

Ime ne bylo stvorjeno poslě stvorenja pisma i proizhodi iz starocrkovnoslovjanskogo глаголъ, "slovo". Ime bylo stvorjeno črěz stolětja poslě stvorjeńja pisma. Jest domysl, čto ime «glagolica» razvilo se v Hrvatije v 14. stolětju i izvode se iz slova glagoljati, ktoro prikladalo se k privrženecam liturgiji v slovjanskom.[1]

Na crkovnoslovjanskom jezyku glagolica imenuje se кѷрїлловица (kirillovica).

Rody[praviti | praviti kod]

V těčenju stolětji glagolica razvila se v mnoge rody: jest krugla glagolica, v něktoryh jezykah jej nazva jest «obla glagolica». Vse najstarějše glagoličske teksty iz tako zvanogo «starocrkovnoslovjanskogo kanona» sut pisane v krugloj glagolicě (Kyjevsky Misal, Assemansky Kodeks i druge). Jest i rod tako zvanoj «hrvatskoj vuglastoj glagolice», upotrěbjanoj v hrvatskoj rimsko-slovjanskoj liturgiji, a takože «hrvatskoj rukopisnoj glagolice». Sut takože različne prohodne i měšane formy glagolice, na priklad zapis na doskě iz Bašky ima različne osoblive formy bukv i někogdy takože latinske litery napr. O, M, N zaměsto glagoličskyh Ⱁ, Ⰿ, Ⱀ[2]. Takože forma pisanja jerov i bukvy Zemlja (Ⰸ) i drugyh bukv napr. v Kyjevskom misalu i Asemanskom kodeksu jest nemnogo ina.[3]

Pravopis[praviti | praviti kod]

Glagolica ne iměla jednogo, redovnogo i točnogo pravopisa. Pisanje sloves zavisělo često od pisatelja i dialekta, pisatelji upotrěbjali takože različne označenja(točky, linije i druge) dnes malo razumlive, ne pisali odstupov medžu slovami, interpunkcija byla mnogo bědna (bez ekvivalentov znakov . , !). Na priměr, dva slova "běsy izgonite" v Kodeksě Marianskom sut pisane "ⰱⱑⱄⱏⰹ ⰻⰸⰳⱁⱀⰻⱅⰵ" v Kodeksě Zografskom sut "ⰱⱑⱄⱏⰹ ⰺⰸⰳⱁⱀⰻⱅⰵ" i v Kodeksě Asemanskom "Ⰱⱑⱄⱏⰹ ⰻ̄ⰸⰳⱁⱀⰹⱅⰵ".

Razliky v pravopisě sut često v bukvah Ⰺ, Ⰻ, Ⰹ[4] i v jih sostavjenjah s jerami, napr. ⱏⰹ, ⱏⰻ, ⱐⰹ. Takože pisanje jerov tvrdogo i mękkogo i nasalov bylo različno: ove zvųky pomalo izčezali v rodnyh, městnyh jezykah. Něktore bukvy byli mnogo rědke i s nejasnom značenjem, napr. tako zovana bukva «hlъmъ», ona byla pisana jedino v slově ⱒⰾⱏⰿⱏ i jedino v něktoryh rukopisah.[5] Koristili tož mnoge skraćenja i s tako zvanym titlom ҃ i ine.[6]

Iztočniky[praviti | praviti kod]

  1. Bernard Comrie and Greville G. Corbett, The Slavonic Languages, Taylor & Francis, 2002, p. 29.
  2. Snimka iz Wikimedia Commons: File:Bascanska_ploca.jpg Spis bukv iz dosky iz Bašky: http://www.croatianhistory.net/etf/baska.html
  3. Sravnite sobě stranicu glagolice iz Asemanskogo Kodeksa File:CodexVaticanusSlavicus3Gagoliticus.jpg i stranice iz Kyjevskogo Misala https://www.wdl.org/en/item/7488/view/1/13/
  4. Zrite Evangelij Mateja, děl 10, linija 8. K. Mariansky: http://titus.uni-frankfurt.de/texte/etcs/slav/aksl/marianus/maria.htm K. Asemansky: http://titus.fkidg1.uni-frankfurt.de/texte/etcs/slav/aksl/asseman/assem.htm K. Zografsky: http://titus.fkidg1.uni-frankfurt.de/texte/etcs/slav/aksl/zograph/zogra.htm
  5. Dawn of the Slavic: an introduction to the Slavic philology, A. Schenker, stranica 172
  6. Dawn of the Slavic: an introduction to the Slavic philology, A. Schenker, stranica 181-182

Vněšnje linky[praviti | praviti kod]