Medžuslovjansky jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
(Redirected from Medžuslovjanski jezyk)
Jump to: navigation, search
Horugva medžuslovjanskogo jezyka

medžusl.: Medžuslovjansky, Меджусловјанскы

Opis
Stvorjeny Jan van Steenbergen, Vojtěh Merunka i dr.
Data 2017, na osnově: Slovianski (2006) i Novoslověnsky (2009)
Upotrěbitelji několiko sot (2012)
Pismennost

Celj

Medžuslovjansky (Меджусловјанскы, takože: Novoslovjansky, Vseslovjansky) jest umětny pomočny slovjansky jezyk, skonstruovany na osnově občeslovjanskyh gramatičnyh i leksičnyh elementov, ktory služi komunikaciji medžu Slovjanami raznyh narodnostij. Za ne-Slovjanov medžuslovjansky može takože polniti edukacijnu funkciju. Jezyk jest zakorenjeny i v staroslovjanskom jezyku i v različnyh improvizovanyh narěčjah, ktorymi ljudi v srědiščah s raznorodnym slovjanskym naseljenjem posluživali se črěz stolětja. Vslěd togo medžuslovjansky jestvuje na dvoh uravnjah: prvy sut nenaučne formy spontaničnogo občenja, drugy sut naučne kodifikacije prědložene od mnogyh jezykoznavcev i inyh.[1] Vse formy imajut kako obču harakteristiku, že razumlivost bez nikakogo prědnjego učenja imaje prioritet nad legkostju. Tomu že medžuslovjansky jest zonalny a ne narodny jezyk, pisany jest i latiniceju i kiriliceju.

Medžuslovjansky jezyk byl vprvo opisany v lětah 1659–1666.[2] Nazvu «medžuslovjansky» prvy raz je prědložil Ignac Hošek v 1908 godu.[3] V medžuslovjanskym umějut govoriti několiko stov ljudij.[4] Prědloženy kod ISO 639-3 medžuslovjanskogo jest isv.[5]

Historija[praviti]

«Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku» Juraja Križaniča, prva medžuslovjanska gramatika iz 1665 goda

Tradicijno, medžuslovjansky jezyk byl blizko svezany s panslavizmom. Adepti toj ideologije věret, že vsi Slovjani sut jedin narod, i smeret k ihnogo kulturno-političnogo sjedinjenja. Zajedno s myslju o občej slovjanskoj državě povstala takože ideja občego slovjanskogo jezyka. Někoji mněli, že rolju vseslovjanskogo jezyka povinen jest igrati russky, jezyk največšej i najmočnějšej slovjanskoj državy, matersky jezyk skoro poloviny vsih Slovjanov i govorjeny od ješče 15-20%. Jednakože panslavisti v drugyh slovjanskyh krajah bojali se russkoj hegemonije i prědpočitali neutralnějše razrěšenje. Očevidny kandidat byl staroslovjansky (ili starocrkovnoslovjansky), jezyk blizko spokrovnjeny s občem prědkom vsih živyh slovjanskyh jezykov, ktory dodatočno iměl dolgu historiju v pravoslavnoj liturgiji.

Pomimo tyh cěnnostij, staroslovjansky takože nosil s soboju problemy, ibo toj jezyk imaje bogaty pravopis s bukvami i zvukami, ktore dnes nikto uže ne koristi, ravno bogatu i složenu gramatiku i krajno arhaičny slovosbor. Mnogo slaroslovjanskyh slov ne prěžilo v modernyh jezykah, a iz drugoj strany, v staroslovjanskom nemaje slov za sovrěmenne pojetja. Da by staroslovjansky mogl služiti obyčnoj vsakodennoj komunikaciji medžu ljudjami, trěba bylo go najprvo modernizovati. Rezultat toj modernizacije jest znany pod mnogymi nazvami: medžuslovjansky, vseslovjansky, novoslovjansky ili prosto slovjansky. Možno jest kazati, že medžuslovjansky načina se onde, gde konči se staroslovjansky.

Prvy avtor, ktory publikoval medžuslovjansku gramatiku, jest hrvatsky duhovnik Juraj Križanič. V těčenju 1659-1666 lět on pisal gramatiku osnovanu glavno na russkom izdanju crkovnoslovjanskogo i na ikavskom narěčju hrvatskogo, ale v menšej merě takože na poljskom i drugyh slovjanskyh jezykah. Križanič imenoval svoj projekt «Ruski jezik», da by zadovolil rosijskogo carja.

Pozdněje, Križaničev priklad naslědovali takože mnogi drugi jezykoznavci i ini.[6] Najvažnějše srěd njih sut:

Na početku digitalnoj ery ove stare projekty byli už davno zabezpamečene. Jednakože Internet pričinil malo vozrodženje panslavističnoj ideje, a kromě togo, v novym, globalizovanym světu pojavila se nova potrěba komunikacijnogo srědstva medžu slovjanami raznyh narodnostij. Blagodareči Internetu povstali različne nove projekty medžuslovjanskogo jezyka.[7][8]

V lětah 2001–2002 pojavili se v Internetu četyri nove projekty:

  • Slovo (takože zvany "Slověnskyj język" ili "Slověnščina") byl surabotničsko dělo trěh avtorov (Štefan Vitězslav Pilat, Piotr Mazur i Georgi Ogneslav Mihov), osnovano na rekonstruovanym praslovjanskom. Jezyk slovo iměl sedm padežev, dvojinu i različal medžu tvrdymi i mekkymi vzorami. Alfabet sodržival bukvy ě, ę, ǫ, ă i mekke suglasniky ľ, ń, ť i ď. Na stranici projekta bylo mnogo informacije o etimologiji i sklonjenjah imennikov, pridavnikov i zaimennikov, ale ne bylo opisanja časovanja glagolov. V grupě Yahoo! byl slovnik ok. 1700 slov.
  • Slovio byl projekt slovačskogo emigranta v Švajcariji, Marka Hučka. Iměl kompletnu gramatiku i veliky slovnik s tysečami slov. V protivnosti k množinstvu poprědnjih projektov slovio byl mnogo oproščeny jezyk i jegova shematična gramatična struktura byla bliz identična k esperantu. Pravopis byl ograničeny k sostavu ASCII, a vměsto š, č, ž, i šč Hučko vvedl dvuznaky sx, cx, zx, gx i wx. Nejasno jest, byl li slovio zaisto naměrjeny kako vseslovjansky jezyk: iz internetnoj stranice možno jest dojti do izvoda, že slovio iměl byti konkurent esperanta kako globalny jezyk.
  • Proslava ukrajinskogo Amerikanca, Juraj Doudi, iměla byti "prosty slovjansky jezyk dlja putovateljev". Stranica projekta sodrživala mnogo nekompletno opisanje gramatiky, jednu lekciju, několiko prikladnyh rěčenj i kratky slovnik ok. 550 slov. Jezyk izgledal, kako by bylo improvizovany, a pravopis byl osnovany na anglijskom.
  • Glagolica, projekt češskogo avtora, "Slavoboj" Richard Ruibar, pisany latiniceju (s bukvami ě, ľ, ň, ť, ď, ŕ, ś i dolgymi samoglaskami) i takože osnovany na praslovjanskom, ale bolje ovplyvnjeny češskom. Glagolica iměla odnositelno kompletnu gramatiku i kratky slovnik 635 slov.

Odnošenja medžu avtorami tutyh projektov byli prijateljske i oni hvalili svoje vzajemne projekty na svojih stranicah. Pravdopodobno zato, že srěd njih najaktivnějši i najbolje razrabotany projekt rěšiteljno byl slovio, ostale tri projekty byli ostavjene od svojih avtorov i s vrěmenem izčeznuli iz sěti. V těčenju slědujučih lět slovio byl jediny dostupny vseslovjansky jezyk i stal znany projekt, privlěkal vnimanje medijev i stal prvy vseslovjansky jezyk s občinoju 10-15 koristnikov i několiko deseti zainteresovanyh ljudij, glavno panslavistov v slovjanskoj emigranciji. Ale čim bolje slovio primětili jezykoznavci i Slovjani v slovjanskyh državah, tym veče bylo kritiky za jegovu umětnost i prěvagu russkyh slov v slovosboru. Hučko odkydal vse prědstavjene reformy i vměsto togo obvinjal svojih kritikov za zavist i protislovjansku agitaciju, vslěd čego slovio utratil mnogo podpora. V dekembru 2005 goda monopol skončil se, kogda pojavil se v sěti novy shematičny jezyk pod nazvoju slavido (pozdněje: S-lingva, sloviensk).

V marcu 2006 goda grupa ljudij rěšila, že reformovanje slovio ne jest možno, i započetkovala novy jezyk pod nazvoju slovianski. Cělj bylo iztvorjenje jezyka najbolje kako možno približenogo prirodnym slovjanskym jezykam posrědstvom kako možno najprostějšimi srědstvami, ktory byl by razumlivy Slovjanam bez prědnjego učenja.[9] V prvoj fazě slovianski byl razvivany v trěh različnyh variantah: slovianski-N (naturalistična versija s šestju padežami), slovianski-P (od "pidžin" ili "prosty", versija bez padežev) i slovianski-S (shematična versija). Vse te gramatične «dialekty» dělili s soboju jedin pravopis, jednu fonologiju i jedin slovosbor. Glavny princip projekta bylo ravno važenje vsih trěh slovjanskyh větv posrědstvom sistema «glasovanja». Latinica i kirilica byly takože koriščene ravno.

V 2009 g. grupa rěšila, že odtud naturalistična versija bude oficialno nazyvati se slovianski. Slovianski vprvo byl znany iz internetnoj gazety, Slovianska Gazeta.[10][11] V 2010 g. slovianski stal znany blagodareči statijam, ktore v raznyh krajah pojavili se v presě, medžu drugymi na poljskom portalu Interia.pl[12], v srbskoj gazetě Večernje Novosti[13] i v srbskom izdanju Reader's Digest.[14]

Atmosfera medžu avtorami slovianskogo i slovio byla notorično zla, ale byli takože opyty k sjedinjenju, ktore kombinovali oproščenu formu slovianskoj gramatiky s večšim slovnikom slovio. V 2008 g. koristnik s prězviščem «Hellerick» prědstavil projekt rozumio. Poslědovateljno v fevruaru 2009 g. povstal novy projekt, na početku pod nazvoju slavju slovio, potom pod nazvoju slovioski. Točno tako, kako v padu slovianskogo, slovioski byl sotrudničsky projekt trěh avtorov, razrabotany v trěh versijah («uravnjah»).

V 2010 g. pojavil se novy projekt pod nazvoju novoslovienskij (pozdněje novoslověnsky). Avtor projekta byl češsky kompjuterny naučnik Vojtěh Merunka. Cělj ovogo jezyka byla modernizacija staroslovjanskogo jezyka, ale osnovany byl takože na projektah glagolica i slovianski.[15] Iměl složenu gramatiku (sedm padežev, četyrinadset vzorov imennikov, dvojinu, tri prošle vrěmena), ale relativno prostu fonologiju (na početku bez y, ale s fonemom ě pisanym ie).

V 2011 g. načela se blizka surabota medžu projektami slovianski, slovioski i novoslověnsky pod občeju nazvoju medžuslovjansky, čto medžu drugymi izražalo se občim slovnikom i občeju internetnoju gazetoju, Izviestija.info.[16] V tomže godu slovioski prěstal jestvovati kako projekt odděljeny od slovianskogo, a slovianski byl prětvorjeny v bolje fleksibilny jezyk, osnovany na slovianskom, novoslověnskom i na starějših projektah. V těčenju lět 2011–2017 slovianski (uže pod nazvoju «medžuslovjanski») i novoslověnsky jestvovali kako dvě, ne vpolno standardizovane, versije jednogo jezyka, ktore postupno sbližali se k sobě. V juniju 2017 g. vslěd konferencije CISLa 2017 prědstavitelji oboh projektov rěšili založiti komisiju, ktoroj zadanje bylo likvidovanje poslědnjih razlik v gramatikě, a uže v juliju povstala objedinjena medžuslovjanska gramatika.

Harakteristika[praviti]

Pomimo razlik medžu projektami i avtorami, vse versije medžuslovjanskogo jezyka sut sobě mnogo blizke. Vse projekty skladajut se (skoro) izključiteljno iz form jestvujučih na slovjanskoj jezyčnoj oblasti i sut osnovane na prědpoloženju, že slovjanske jezyky sut sobě dostatočno blizke, že by možny byl kompromisny jezyk, ktory vsaky Slovjan može legko čitati i razuměti bez nikakogo prědnjego učenja. Jednakože mnenja o uravnji oproščenja sut različne. Prijmaje se, že krajno oproščenje i regularizacija, harakteristične za množinstvo medžunarodnyh pomočnyh jezykov, mogut pričiniti, že jezyk jest legši v učenji ne-Slovjanam, ale udaljaje go od naturalnyh slovjanskyh jezykov i nadavaje mu prěmnogo sintetičny harakter.[17] V vsakom slučaju gramatika jest legša od prirodnyh slovjanskyh jezykov; fakt, že ona jest osnovana na elementah jestvujučih v mnogyh jezykah zajedno, pričinjaje isto «prirodno oproščenje». V rezultatu ona jest jednovrěmenno legka i približena k složenoj gramatikě vsih naturalnyh slovjanskyh jezykov.

Srěd govoriteljev tyh jezykov jestvuje sklonnost k pojmanju medžuslovjanskogo kako davny ili oddaljeny dialekt vlastnogo jezyka abo susedny jezyk blizko s nim spokrovnjeny. Takože samo jest s pisateljami. Tomu že možno jest legko vměšati slova i druge elementy iz slovjanskyh jezykov v medžuslovjansky, pisanje na medžuslovjanskom jest kako by pisalo se na vlastnom jezyku s dodavanjem izměn. V praktikě vsaky avtor piše inače, někogda daže měšajuči elementy iz raznyh medžuslovjanskyh projektov, ale jezyk vsegda jest tojže sam. V protivnosti k umětnym jazykam kako esperanto, medžuslovjansky jest razvivany od dola, od koristnikov, a ne upravjeny od gory.[18]

Azbuka[praviti]

Pravopisy povyših medžuslovjanskyh projektov sut različne, někoje imajut bogatějšu ortografiju neželi druge. Jednakže skoro vse projekty harakterizuje dvualfabetnost, drugymi slovami: možno jest je pisati i latiniceju i kiriliceju. Jedin iz glavnyh principov medžuslovjanskogo jest možnost pisanja na kojemkoli slovjanskoj klaviature. Zato strěti se razne varianty, zavisne od narodnosti pisatelja, od jegovyh vlastnyh prědpočitanj i od jegovyh tehničnyh možnosti. Obače, iz praktičnyh pričin (s obzirom na slovniky, gramatiku, učebniky i t.d.) potrěbny jest isty stupenj standarizacije.

Dnešnji medžuslovjansky pravopis sostoji se ne toliko iz dvoh alfabetov, ale takože iz dvoh uravnjev.

Standardny pravopis[praviti]

Standardny (ili osnovny) pravopis izgledaje tako:

Latinica Kirilica Izgovor
A a A а [ɑ] ~ [a]
B b Б б [b]
C c Ц ц [ʦ]
Č č Ч ч [ʧ] ~ [tʂ]
D d Д д [d]
E e Е е [ɛ] ~ [e]
F f Ф ф [f]
G g Г г [g] ~ [ɦ]
H h Х х [x]
I i И и [i] ~ [ji]
J j Ј ј [j]
K k К к [k]
L l Л л [l] ~ [ɫ]
M m М м [m]
N n Н н [n]
O o О о [ɔ] ~ [o]
P p П п [p]
R r Р р [r]
S s С с [s]
Š š Ш ш [ʃ] ~ [ʂ]
T t Т т [t]
U u У у [u]
V v В в [v] ~ [ʋ]
Y y Ы ы [i] ~ [ɪ] ~ [ɨ]
Z z З з [z]
Ž ž Ж ж [ʒ] ~ [ʐ]

Kromě povyših bukv sut četyri dvuznaky:

Latinica Kirilica Izgovor
DŽ dž ДЖ дж [ʤ] ~ [dʐ]
LJ lj ЛЬ ль [lj] ~ [lʲ] ~ [ʎ]
NJ nj НЬ нь [nj] ~ [nʲ] ~ [ɲ]
RJ rj РЬ рь [rj] ~ [rʲ] ~ [r̝] ~ [r]

Varianty[praviti]

Tomu, že někoje bukvy ne prisučstvujut na vsih klaviaturah, dozvaljaje se slědujuče variacije:

  • Vměsto lat. č š ž možno jest pisati cz sz zs ili cx sx zx.
  • Kto imaje problemy s bukvoju y/ы može takože pisati i/и.
  • Vměsto kir. ј možno jest pisati й (togda vměsto ја/ьа i ју/ьу piše se я i ю).
  • Vměsto kir. ль нь možno jest pisati љ њ.

Naučny pravopis[praviti]

Jestvuje takože razširjeny alfabet pod nazvoju Naučny medžusloviansky pravopis, ktory sodrživaje sostav opcionalnyh bukv, ktore prědavajut dodatočnu informaciju o izgovoru i etimologiji. One reprezentujut praslovjanske glasky, ktore v sovrěmennyh slovjanskyh jezykah razvili se v razne směry, i zato odgovarjajut za glavne razliky medžu njimi. Inymi slovami, naučny medžuslovjansky pravopis jest prototipičny alfabet, ktory služi kako «izhodny kod», iz ktorogo možno izvesti različne variacije.

Naučny medžuslovjansky pravopis ograničaje se k latinici, tomu že kiriličke bukvy kako ѣ, ѧ i t.d. za množinstvo ljudij sut nerazumlive.

Latinica Proizhodženje Izgovor
Å å Psl. TorT/TolT > Ssl. TraT/TlaT [ɒ]
Ě ě Ssl. ѣ [ʲɛ]
Ę ę Ssl. ѧ [ʲæ]
Ò ò Ssl. siljny ъ [ə]
Ų ų Ssl. ѫ [u] ~ [ow]
Ľ ľ ili Ĺ ĺ Ssl. ль (vměsto lj) [lj] ~ [lʲ] ~ [ʎ]
Ń ń ili Ň ň Ssl. нь (vměsto nj) [nj] ~ [nʲ] ~ [ɲ]
Ŕ ŕ ili Ř ř Ssl. рь (vměsto rj) [rj] ~ [rʲ] ~ [r̝] ~ [r]
Ď ď Ssl. дь [dj] ~ [dʲ] ~ [ɟ] ~ [d]
Ť ť Ssl. ть [tj] ~ [tʲ] ~ [c] ~ [t]
Ś ś Ssl. сь [sj] ~ [sʲ] ~ [ɕ] ~ [s]
Ź ź Ssl. зь [zj] ~ [zʲ] ~ [ʑ] ~ [z]
Ć ć Psl. tj > Ssl. щ [ʨ]
Đ đ Psl. dj > Ssl. жд (vměsto v slovjanskyh slovah) [ʥ]
X x vměsto ks v medžunarodnyh slovah [ks]

Gramatika[praviti]

Medžuslovjansky jezyk byl standardizovany doprva v 2017 godu poslě slitja projektov slovianski i novoslověnsky. Zato v starějših tekstah sut razliky v pravopisanju i v gramatikě, ktore težko jest uměstiti v jednoj tabelkě. Srěd starějših projektah někoje imajut gramatiku skoro identičnu staroslovjanskoj, druge imajut bolje oproščenu gramatiku. Zato trěba jest podčrknuti, že paradigmy poniže ne sut jedinym praviljnym sposobom do pisanja medžuslovjanskogo, ale povstali v těčenju lět stalogo razvitja i približenja obydvoh projektov.[19]

Imenniky[praviti]

Imenniky imajut tri rody (mužsky, žensky, srědnji), dva čisla (jednina, množina) i sedm padežev:
1. imeniteljnik (nominativ)
2. viniteljnik (akuzativ)
3. roditeljnik (genitiv)
4. dateljnik (dativ)
5. tvoriteljnik (instrumental)
6. mestnik (lokativ)
7. zvateljnik (vokativ)

Sklonjenje imennikov[praviti]

V principu medžuslovjanske imenniky imajut četyri sklonjenja:

  • Imenniky mužskogo roda ne imajut končiny v imeniteljniku. Različaje se medžu tvrdym i mekkym vzorom, a takže medžu živymi i neživymi imennikami. V padu živyh imennikov viniteljnik jest identičny roditeljniku, v padu neživyh imeniteljniku.
  • Imenniky srědnjego roda harakterizujut končiny -o (v padu tvrdyh korenjev) ili -e (v padu mekkyh korenjev). S izključenjem imeniteljnika, viniteljnika i zvateljnika, tuto sklonjenje jest identično mužskomu.
  • Imenniky ženskogo roda s končinoju -a. Tu takože različaje se medžu tvrdym i mekkym vzorom.
  • Imenniky ženskogo roda na suglasku. Množinstvo imennikov v tutoj grupě sut imenniky na -ost.
Sklonjenje imennikov
  mužsky rod srědnji rod žensky rod
tvrde, žive tvrde, nežive mekke, žive mekke, nežive tvrde mekke -a, tvrde -a, mekke
jednina
I. brat dom muž kraj slovo morje žena zemja kost
V. brata dom muža kraj slovo morje ženu zemju kost
R. brata doma muža kraja slova morja ženy zemje kosti
D. bratu domu mužu kraju slovu morju ženě zemji kosti
T. bratom domom mužem krajem slovom morjem ženoju zemjeju kostju
M. bratu domu mužu kraju slovu morju ženě zemji kosti
Z. brate dome mužu kraju slovo morje ženo zemjo kosti
  množina
I. brati domy muži kraje slova morja ženy zemje kosti
V. bratov domy mužev kraje slova morja ženy zemje kosti
R. bratov domov mužev krajev slov mor(ej) žen zem(ej) kostij
D. bratam domam mužam krajam slovam morjam ženam zemjam kostjam
T. bratami domami mužami krajami slovami morjami ženami zemjami kostjami
M. bratah domah mužah krajah slovah morjah ženah zemjah kostjah

Varianty i izključenja[praviti]

Najmnogo medžuprojektnyh razlik jest v padu městnika jedniny u mužskyh i srědnjih slov. Vměsto -u možno jest takože pisati (v tvrdom vzoru) i -i (v mekkom vzoru).

Jestvuje malo količstvo mužskyh imennikov na -a, napr. sluga, vladyka, poeta. One sut sklonjene kako žena/zemja v jednině, ale kako brat/muž v množině: slugi, slugov.

Sklonjenje po vzoru -a sodrživaje takože několiko imennikov na -i (napr. bogyni). One sut sklonjene kako zemja.

Imenniky na -anin (napr. gradžanin, Slovjanin) imajut korenj -an- v množině: gradžanin, gradžanina, ale: gradžani, gradžanov. Končinu -in možno jest takože odstraniti v jednině: gradžan, gradžana.

Atematično sklonjenje[praviti]

Atematično sklonjenje poizhodi iz praslovjanskogo i jest v staroslovjanskom, ale v množinstvu sučasnyh jezykah ono uravnilo se s regularnymi sklonjenjami. Starějše medžuslovjanske projekty podhodet različno k tomu sklonjenju.

V obče tematično sklonjenje sodrživaje imenniky vsih trěh rodov, glavno srědnjego roda. V staroslovjanskom byli slědujuče kategorije:

  • mužskogo roda na -en, napr. kamen/kamene
  • srědnjego roda kategorije -me/-men-, napr. ime/imene
  • srědnjego roda kategorije -e/-et-, sodrživajuče glavno děti i mlade životna, napr. tele/telete
  • srědnjego roda kategorije -o/-es-, rědka grupa sodrživajuča samo několiko slov, napr. nebo/nebese
  • ženskogo roda na -ov, napr. crkov/crkve
  • ženskogo roda na -i/-er-: samo mati/matere i doči/dočere

V standardnom medžuslovjanskom tute imenniky sklonjaje se kako regularne imenniky:

  • kamenj kako kraj: kamenja, kamenju...
  • ime(n-) i tele(t-) kako slovo (kako by imeniteljnik byl *imeno, *teleto): imena, imenu...
  • nebo kako slovo: neba, nebu...
  • crkov i mati/mater- kako kost: crkvi, materi
  • Množinstvo ženskyh slov na -ov sklonjaje se regularno po vzoru žena: horugva, horugvy...

Jednakože možna i v medžuslovjanskom strětiti se s slědujučimi sklonjenjami:

Regularno sklonjenje imennikov
  mužsky rod srědnji rod žensky rod
-n- -n- -t- -s- -v- -r-
jednina
I. kamen ime tele nebo crkov mati
V. kamen ime tele nebo crkov mater
R. kamene imene telete nebese crkve matere
D. kameni imeni teleti nebesi crkvi materi
T. kamenem imenem teletem nebesem crkovju materju
M. kameni imeni teleti nebesi crkvi materi
Z. kameni ime tele nebo crkov mati
  množina
I. kameni imena teleta nebesa crkvi materi
V. kameni imena teleta nebesa crkvi materi
R. kamenev imen telet nebes crkvij materij
D. kamenam imenam teletam nebesam crkvam materam
T. kamenami imenami teletami nebesami crkvami materami
M. kamenah imenah teletah nebesah crkvah materah

Pridavniky[praviti]

Pridavniky (ili priložniky) vsegda sut regularne. Rodom, čislom i padežem suglaset s imennikom, a obyčno sut pisajeme prěd njimi. Sklonjenje jest jedno, ale sut dva vzory: tvrdy i mekky vzor. V kolumně mužskyh imennikov podane sut prvo žive, a potom nežive.

Sklonjenje pridavnikov
  tvrdy vzor mekky vzor
m. sr. ž. m. sr. ž.
jednina
I. dobry dobro dobra svěži svěže svěža
V. dobrogo/dobry dobro dobru svěžego/svěži svěže svěžu
R. dobrogo dobrogo dobroj svěžego svěžego svěžej
D. dobromu dobromu dobroj svěžemu svěžemu svěžej
T. dobrym dobrym dobroju svěžim svěžim svěžeju
M. dobrom dobrom dobroj svěžem svěžem svěžej
  množina
I. dobri/dobre dobre dobre svěži/svěže svěže svěže
V. dobryh/dobre dobre dobre svěžih/svěže svěža svěže
R. dobryh svěžih
D. dobrym svěžim
T. dobrymi svěžimi
M. dobryh svěžih

Prislovniky i stupnjovanje[praviti]

Iz pridavnika tvori se prislovnik, izměnjajuči končinu -y/-i na -o/-e: dobro, svěže.

Vtory stupenj (komparativ) pridavnikov tvori se s pomočju končiny -ějši (prislovnik: -ěje): slaby > slabějši, slaběje. Ako pridavnik konči se na -eky, -oky ili -ky, vměsto togo dodavaje se -ši (prislovnik: -je): široky > širši, širje, daleky > dalši, dalje, legky > legši, vuzky > vuzši, vuže.

Trětji stupenj (superlativ) tvori se dodavajuči prědrastku naj- k vtoromu stupnju: najslabějši (prislovnik: najslaběje).

Někoje pridavniky imajut neregularno stupnjovanje:

  • veliky > bolši ili večši (prislovnik: bolje ili veče)
  • maly > menši (prislovnik: menje)
  • dobry > lěpši ili lučši (prislovnik: lěpje ili lučše)
  • zly > gorši (prislovnik: gorje)
  • blagy > unši ili blažejši (prislovnik: unje ili blažeje)
  • legky > legši (prislovnik: legše)
  • mekky > mekši (prislovnik: mekše)

Jest takože drugy sposob stupnjovanja v medžuslovjanskom, imenno s pomočju prislovnikov bolje, najbolje ili vyše, najvyše. Tuta metoda koristi se glavno za dolžše pridavniky, napr.: složeny > bolje/vyše složeny > najbolje/najvyše složeny.

V sravnjenjah koristi se v vtorom stupnju prědložnik od: Tuta kniga jest lěpša od tamtoj knigy. Možno jest takože koristiti slovo neželi: Tuta kniga jest lěpša neželi tamta kniga.

V trětjem stupnju koristi se prědložnik iz: Tuta kniga jest najlěpša iz vsih mojih knig.

Zaimenniky[praviti]

Osobne zaimenniky[praviti]

Osobne (personalne, lične) zaimenniky sklanjaje se kako v tabelě:

Osobne i refleksivne zaimenniky
jednina množina refleksivny
1. osoba 2. osoba 3. osoba 1. osoba 2. osoba 3. osoba
m. sr. ž. m.živ. m.neživ./sr./ž.
I. ja ty on ono ona my vy oni one
V. mene, me tebe, te (n)jego, go (n)ju nas vas (n)jih (n)je sebe, se
R. mene tebe (n)jego (n)jej (n)jih sebe
D. mně, mi tobě, ti (n)jemu, mu (n)jej nam vam (n)jim sobě, si
T. mnoju toboju nim nju nami vami njimi soboju
M. mne tobě nim njej nas vas njih sobě

Poslě prědložnikom osobne zaimenniky trětjej osoby vsegda imajut protetičnu n-: od njego, bez njih, za nju.

Prisvojiteljne zaimenniky[praviti]

Prisvojiteljne (posesivne) zaimenniky sut: moj, tvoj, naš, vaš i svoj, a takože čij, nečij, ničij i t.d. V padu zaimennikov trětjej osoby koristi se abo roditeljnik jego, jej, jih, abo prisvojiteljne formy jegov, jejin, jihny. Vse prisvojiteljne zaimenniky sklanjajut se kako pridavniky: moj, mojego...; jegov, jegovogo...

Ukazateljne zaimenniky[praviti]

Ukazateljne (demonstrativne) zaimenniky mogut byti različne. Universalnym ukazateljnym zaimennikom jest toj. Hočemo li različati medžu blizkostju i udaljenostju, togda sut dve možnosti: sej za blizkost a toj za udaljenost, abo tutoj za blizkost, a tamtoj za udaljenost. Sej jest staroslovjansky zaimennik, ktory jest ostavil sledy v vseh slovjanskyh jezykov, ale pomimo togo može byti nerazumlivy za mnogyh.

Sej i toj sut odpovedniky mekkogo i tvrdogo vzora; tutoj i tamtoj sut sklonjene kako toj.

Sklonjenje ukazateljnyh zaimennikov
  toj sej
m. sr. ž. m. sr. ž.
jednina
I. toj to ta sej se sa
V. togo, toj to tu sego, sej se su
R. togo togo toj sego sego sej
D. tomu tomu toj semu semu sej
T. tym tym toju sim sim seju
M. tom tom toj sem sem sej
množina
I. ti, te te te si, se se se
V. tyh, te te te sih, se se se
R. tyh sih
D. tym sim
T. tymi simi
M. tyh sih

Pytateljne zaimenniky[praviti]

Pytateljne (interrogativne) zaimenniky sut kto za osoby i čto za prědmety. Sut takože pytateljne pridavniky ktory (ili koj) i kaky.

Sklonjenje pytateljnyh zaimennikov
  kto čto
I. kto čto
V. kogo čego
R. komu čemu
D. kogo čto
T. kym čim
M. kom čem

S pomočju pytateljnyh zaimennikov tvori se takože čest označiteljnyh i neoznačiteljnyh zaimennikov, napr. někto, ničto, vsaky, inako.

Odnositeljne zaimenniky[praviti]

Odnositeljne (relativne) zaimenniky sut tri:

  • Najčestěje strěčeny jest ktory – sklonjeny kako pridavnik
  • Možny jest takože južnoslovjansky koj – sklonjeny kako moj
  • Koristimy jest takože něčto arhaičny iže – v imeniteljniku vseh rodov i čisl, v drugyh padežah sklonjeny kako forma on + -že (iže, jegože, jemuže i t.d.).

Čislovniky[praviti]

Osnovne čįslovniky sut: 1 – jedin/jedna/jedno, 2 – dva/dvě, 3 – tri, 4 – četyri, 5 – pet, 6 – šest, 7 – sedm, 8 – osm, 9 – devet, 10 – deset. Vyše čislovniky tvori se dodavajuč -nadset (11-19), -deset (20-90) i -sto (200-900). Končinu -sto možno sklanjati ili ne: dvasto/tristo/petsto i dvěstě/trista/petsot oba sut praviljne.

Sklonjenje jest pokazano v slědujučej tabelě. Vse čislovniky od 5 do 99 sklonjaje se kako imenniky tipa kost.

Sklonjenje čislovnikov
  1 2 3 4 5
m. sr. ž. m./sr. ž.
I. jedin jedno jedna dva dvě tri četyri pet
V. jedin jedno jednu dva dvě tri četyri pet
R. jednogo jednoj dvoh trěh četyrěh peti
D. jednomu jednoj dvoma trěm četyrěm peti
T. jednym jednoju dvoma trěmi četyrmi petju
M. jednom jednoj dvoh trěh četyrěh peti

Redne čislovniky tvori se dodavajuči -y do osnovnyh čislovnikov (pety, sedmy, devetdesety), s izključenjem prvy, vtory/drugy, trětji, četvrty. Čislovnik sto imaje abo stoty abo sotny. Povyše 999 dodavaje se končinu -ny: tysečny, milionny i t.d.

Ulamky (frakcije), s izključenjem slova pol (polovina, polovica) tvori se dodavajuč končinu -ina do rednyh čislovnikov: tretjina, četvrtina, petina i t.d.

Sborne čislovniky: dvoje, troje, četvero, petero, šestero, sedmero i t.d. Tuta grupa sodrživaje takože oboje. Možno jest je koristiti za měšane grupy s mužami i ženami (dvoje studentov), za grupy ljudij ili životnyh neoznačenogo pola (osmero ljudij, troje telet), za prědmety, ktore obyčno sut v parě (dvoje rukavic) i za slova, ktore jedino imajut formy v množstvenom čisle (dvoje dverij). Sborne čislovniky sut slědžene od roditeljnika množiny, hoti mogut takože byti bez imennika (my oboje, zabava v troje).

Množiteljne čislovniky: jediny, dvojny, trojny, četverny, peterny, šesterny i t.d. Iz korenjev tutyh čislovnikov možno jest tvoriti glagoly: podvojiti, raztrojiti i t.d. Druga kategorija množiteljnyh čislovnikov sut prislovniky, ktore dodavajut -kratno k osnovnomu čislovniku: jednokratno, dvakratno, trikratno, mnogokratno, několikokratno i t.d.

Različajuče čislovniky značut: X raznyh rodov něčego. Stara forma jest dvoj, troj (sklonjene kako moj), ale jasnějše i čestej koristime sut: dvojaky, trojaky, četveraky, peteraky, kolikoraky i t.d. Kako prislovniky (trojako) značet «X sposobami».

Iz čislovnikov možno tvoriti imenniky, na priklad v padu avtobusnoj linije, radiovoj ili televizijnoj stacije, banknota, igrašnoj karty ili školjnoj oceny, koristaje se končinu -ica: jedinica, dvojica, trojica, četverica, petica i t.d.

Glagoly[praviti]

Vid[praviti]

Medžuslovjansky, kako vse druge slovjanske jezyky, različaje medžu glagolami sovršenogo i nesovršenogo vida. Sovršeny vid označaje, že akcija jest, byla ili bude ukončena, i koncentruje se na rezultatu tutoj akcije, a ne na samom proběgu. V padu nesovršenogo vida akcija v danoj hvilji trvaje ili povtarjaje se. Ako glagol prědstavjaje dviženje, sovršeny vid označaje konkretny směr, a nesovršeny vid označaje, že nemaje směra.

Glagoly bez prědrastky obyčno sut nesovršene. Množinstvo nesovršenyh glagolov imajut takože sovršeny odpovědnik, skoro vsegda v formě prědrastky:
dělati ~ sdělati
čistiti ~ izčistiti
pisati ~ napisati

Prědrastka često izměnjaje značenje i zato potrěbne sut takože «vtorne» nesovršene glagoly, t.j. stvorjene na osnově sovršenogo glagola. Jihno tvorjenje děje se regularno:

  • -ati > -yvati (napr. zapisati ~ zapisyvati, dokazati ~ dokazyvati)
  • -iti > -jati, s prodolženjem korenja samoglasky (napr. napraviti ~ napravjati, pozvoliti ~ pozvaljati, oprostiti ~ opraščati)

Někoje pary sut neregularne, napr. nazvati ~ nazyvati, prijti ~ prihoditi, podjeti ~ podimati.

Korenje[praviti]

Časovanje glagolov jest notorično složeno v slovjanskyh jezykah. Medžuslovjansky opraščaje toj sistem tako, že sut dvě klasy: slova na -iti i ostale. Kromě togo trěba jest zapametati, že glagoly imajut dva korenje: prvy služi k tvorjenju infinitiva, prošlogo vrěmena, kondicionala, prošlyh pričestij i glagoljnogo imennika, vtory služi tvorjenju sučego vrěmena, razkaznika i sučih pričestij. Najčestěje možno jest te dva korenje regularno izvesti iz infinitiva:

  • prvy korenj jest ravny infinitivu bez končiny -ti: delati > dela-, prositi > prosi-, nesti > nes-. V padu glagolov na -sti, korenj takože može končiti se na t abo d, napr. nesti > nes-, ale: vesti > ved-, gnesti > gnet-.
  • vtory korenj sostoji se iz dvoh klas:
    • prva klasa konči se na suglaskě i sodrživaje vse glagoly kromě mnogosložnyh glagolov na -iti
      • glagoly na -ati obyčno imajut -aj-: delati > delaj-
      • glagoly na -ovati imajut -uj-: kovati > kuj-
      • glagoly na -nuti imajut -n-: tegnuti > tegn-
      • jednosložne glagoly imajut -j-: piti > pij-, čuti > čuj-
      • u glagolov, ktore imajut prvy korenj na suglaskě, vtory korenj jest identičny prvomu: nesti > nes-, vesti > ved-
    • vtora klasa sodrživaje mnogosložne glagoly na -iti (i množinstvo glagolov na -ěti): prositi > pros-i-, viděti > vid-i-

Sut takože směšane glagoly, u ktoryh ne možno jest regularno izvesti vtory korenj iz prvogo, napr. pisati > piš-, spati > spi-, zvati > zov-. V takyh padah trěba jest naučiti se vtorogo korenja odděljno.

Časovanje[praviti]

Osnovne končiny v časovanju sut slědujuče:

  • Suče vrěme: v prvoj klasě: -u, -eš, -e, -emo, -ete, -ut; v vtoroj klasě: -ju, -iš, -i, -imo, -ite, -et
  • Prošlo vrěme (formy imperfekta i pluskvamperfekta jestvujut jedino v južnoslovjanskyh jezykah i mogut byti nerazumlive zapadnym i vozhodnym Slovjanam. Vsegda možno jest koristiti formy perfekta v prošlom vrěmenu!)
    • Imperfekt: -h, -še, -še, -hmo, -ste, -hut
    • Perfekt: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + suči čas glagola byti
    • Pluskvamperfekt: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + imperfekt glagola byti
  • Kondicional: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + kondicional glagola byti
  • Buduče vrěme: buduče vrěme glagola byti + infinitiv
  • Razkaznik: -Ø, -mo, -te poslě j; -i, -imo, -ite poslě inoj suglasky

Pričestja (participy) tvori se tako:

  • Aktivno suče pričestje (pridavnik i prislovnik): -uči v prvoj i -eči v vtoroj klasě
  • Pasivno suče pričestje: -emy v prvoj i -imy v vtoroj klasě
  • Aktivno prošlo pričestje (pridavnik i prislovnik): -vši poslě samoglasky i -ši poslě suglasky
  • Pasivno prošlo pričestje: -ny poslě samoglasky, -eny poslě suglasky. Jednosložne glagoly (kromě tyh na -ati) imajut -ty. Glagoly na -iti imajut -jeny.

Nakonec glagoljny imennik tvori se na osnově pasivnogo prošlogo pričestja, zaměnjajuči končinu -y na -je.

Priklady[praviti]

Prva klasa (dělati)
suče vrěme imperfekt perfekt pluskvamperfekt kondicional buduče vrěme razkaznik
ja dělaju dělah jesm dělal(a) běh dělal(a) byh dělal(a) budu dělati
ty dělaj dělaše jesi dělal(a) běše dělal(a) bys dělal(a) budeš dělati dělaj
on
ona
ono
dělaje dělaše (je) dělal
(je) dělala
(je) dělalo
běše dělal
běše dělala
běše dělalo
by dělal
by dělala
by dělalo
bude dělati
my dělajemo dělahmo jesmo dělali běhmo dělali byhmo dělali budemo dělati dělajmo
vy dělajete dělaste jeste dělali běste dělali byste dělali budete dělati dělajte
oni
one
dělajut dělahu (sut) dělali běhu dělali by dělali budut dělati
infinitiv dělati
aktivno suče pričestje dělajuči (-a, -e), prislovnik: dělajuči
pasivno suče pričestje dělajemy (-a, -o)
aktivno prošlo pričestje dělavši, prislovnik: dělavši
pasivno prošlo pričestje dělany (-a, -o)
glagoljny imennik dělanje
Vtora klasa (hvaliti)
suče vrěme imperfekt perfekt pluskvamperfekt kondicional buduče vrěme razkaznik
ja hvalju hvalih jesm hvalil(a) běh hvalil(a) byh hvalil(a) budu hvaliti
ty hval hvališe jesi hvalil(a) běše hvalil(a) bys hvalil(a) budeš hvaliti hvali
on
ona
ono
hvali hvališe (je) hvalil
(je) hvalila
(je) hvalilo
běše hvalil
běše hvalila
běše hvalilo
by hvalil
by hvalila
by hvalilo
bude hvaliti
my hvalimo hvalihmo jesmo hvalili běhmo hvalili byhmo hvalili budemo hvaliti hvalimo
vy hvalite hvaliste jeste hvalili běste hvalili byste hvalili budete hvaliti hvalite
oni
one
hvalet hvalihu (sut) hvalili běhu hvalili by hvalili budut hvaliti
infinitiv hvaliti
aktivno suče pričestje hvaleči (-a, -e), prislovnik: hvaleči
pasivno suče pričestje hvalimy (-a, -o)
aktivno prošlo pričestje hvalivši, prislovnik: hvalivši
pasivno prošlo pričestje hvaljeny (-a, -o)
glagoljny imennik hvaljenje

Ako v vtoroj klasě korenj konči se na s, z, t, d, st, zd i končina načinaje se od -j-, nastupajut slědujuče izměny:

  • prositi: pros-ju > prošu, pros-jeny > prošeny
  • voziti: voz-ju > vožu, voz-jeny > voženy
  • tratiti: trat-ju > traču, trat-jeny > tračeny
  • slěditi: slěd-ju > slěu, slěd-jeny > slěeny
  • čistiti: čist-ju > čišču, čist-jeny > čiščeny
  • jezditi: jezd-ju > ježdžu, jezd-jeny > ježdženy

Varianty[praviti]

V časovanju glagolov jest mnogo variacije. Često strětime sut slědujuče:

  • V prvoj klasě vměsto -aje- možno jest koristi skračenu formu -a-: ty dělaš, on děla i t.d.
  • Vměsto končiny -u v prvoj osobě (j.č.) možno jest pisati -(e)m: ja dělam, ja hvalim, ja nesem.

Neregularne glagoly[praviti]

Někoje glagoly imajut neregularno sklonjenje:

  • dati, jesti i věděti imajut v sučem čase: dam, daš, da, damo, date, dadut; jem, ješ...; věm, věš...
  • iti imaje neregularny L-pričestje: šel, šla, šlo, šli.
  • byti sklonjaje se tako:
Neregularny glagol: byti
suče vrěme imperfekt perfekt pluskvamperfekt kondicional buduče vrěme razkaznik
ja jesm běh jesm byl(a) běh byl(a) byh byl(a) budu
ty jesi běše jesi byl(a) běše byl(a) bys byl(a) budeš budi
on
ona
ono
jest, je běše (je) byl
(je) byla
(je) bylo
běše byl
běše byla
běše bylo
by byl
by byla
by bylo
bude
my jesmo běhmo jesmo byli běhmo byli byhmo byli budemo budimo
vy jeste běste jeste byli běste byli byste byli budete budite
oni
one
sut běhu (sut) byli běhu byli by byli budut
infinitiv byti
aktivno suče pričestje suči (-a, -e), prislovnik: suči
pasivno suče pričestje
aktivno prošlo pričestje byvši, prislovnik: byvši
pasivno prošlo pričestje
glagoljny imennik bytje

Referencije[praviti]

  1. Ladislav Podmele, Revolucija v istoriji interlingvistiki.
  2. М.И. Исаев, Словарь этнолингистических понятий и терминов (Moskva, 2001), str. 85-86.
  3. Л.П. Рупосова, История межславянского языка, v: Вестник Московского государственного областного университета (Московский государственный областной университет), 2012 nr. 1, str. 55.
  4. G. Iliev, Short History of the Cyrillic Alphabet (Plovdiv, 2012), str. 67. versija HTML
  5. SIL.org
  6. Umětne slovjanske jezyky
  7. Tilman Berger, Vom Erfinden Slavischer Sprachen, v: M. Okuka & U. Schweier, red., Germano-Slavistische Beiträge. Festschrift für P. Rehder zum 65. Geburtstag (München, 2004, ISBN 3-87690-874-4), str. 25.
  8. Tilman Berger, Panslavismus und Internet, 2009, str. 37.
  9. Bojana Barlovac, Creation of 'One Language for All Slavs' Underway. BalkanInsight, 18 februara 2010.
  10. Н. М. Малюга, "Мовознавство в питаннях і відповідях для вчителя й учнів 5 класу", v: Філологічні студії. Науковий вісник Криворізького державного педагогічного університету. Збірник наукових праць, випуск 1 (Kryvyj Rih 2008, ISBN 978-966-17-7000-2), str. 147.
  11. Алина Петропавловская, Славянское эсперанто. Европейский русский альянс, 23 junija 2007.
  12. Ziemowit Szczerek, Jezyki, które mają zrozumieć wszyscy Słowianie. Interia.pl, 13 februara 2010.
  13. Марко Прелевић, Словијански да свако разуме. Вечерње Новости, 18 februara 2010.
  14. Gordana Kneževič, Slovianski bez muke. Reader's Digest Srbija, junij 2010, str. 13-15.
  15. Vojtěch Merunka, Jazyk novoslovienskij (Praga 2010, ISBN 978-80-87313-51-0).
  16. http://www.izviestija.info
  17. Трошки про штучні мови: панслов'янська мова. Народна правда, 22 avgusta 2009.
  18. Панславизм не умер окончательно. CNews.
  19. Prva versija byla čestično obrabotana na osnově statije: Založeńja za medžuslovjanski jezyk. Izviestija.info, 29 januara 2012.

Vněšnje linky[praviti]