Medžuslovjanski jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
Jump to: navigation, search
Horugva medžuslovjanskogo jezyka

medžusl.: Medžuslovjanski, Меджусловјански

Opis
Byl stvarjamy Ondrej Rečnik, Gabriel Svoboda, Jan van Steenbergen, Igor Polyakov, Vojtech Merunka, Steeven Radzikowski
Data 2006
Upotrebiteli nekoliko stov (2012)
Piśmennosť

Ceľ

Medžuslovjansky (Меджусловјанскы, takože: Novoslovjansky, Vseslovjansky) jest umětny pomočny slovjansky jezyk, skonstruovany na osnově občeslovjanskyh gramatičnyh i leksičnyh elementov, ktory služi komunikaciji medžu Slovjanami raznyh narodnostij. Za ne-Slovjanov medžuslovjansky može takože polniti edukacijnu funkciju. Jezyk jest zakorenjeny i v staroslovjanskom jezyku i v različnyh improvizovanyh narěčjah, ktorymi ljudi v srědiščah s raznorodnym slovjanskym naseljenjem posluživali se črěz stolětja. Vslěd togo medžuslovjansky jestvuje na dvoh uravnjah: prvy sut nenaučne formy spontaničnogo občenja, drugy sut naučne kodifikacije prědložene od mnogyh jezykoznavcev i inyh.[1] Vse formy imajut kako obču harakteristiku, že razumlivost bez nikakogo prědnjego učenja imaje prioritet nad legkostju. Tomu že medžuslovjansky jest zonalny a ne narodny jezyk, pisany jest i latiniceju i kiriliceju.

Medžuslovjansky jezyk byl vprvo opisany v lětah 1659–1666.[2] Nazvu «medžuslovjansky» prvy raz je prědložil Ignac Hošek v 1908 godu.[3] V medžuslovjanskym umějut govoriti několiko stov ljudij.[4] Prědloženy kod ISO 639-3 medžuslovjanskogo jest isv.[5]

Historija[praviti]

File:Križanić - Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku.png
«Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku» Juraja Križaniča, prva medžuslovjanska gramatika iz 1665 goda

Tradicijno, medžuslovjansky jezyk byl blizko svezany s panslavizmom. Adepti toj ideologije věret, že vsi Slovjani sut jedin narod, i smeret k ihnogo kulturno-političnogo sjedinjenja. Zajedno s myslju o občej slovjanskoj državě povstala takože ideja občego slovjanskogo jezyka. Někoji mněli, že rolju vseslovjanskogo jezyka povinen jest igrati russky, jezyk največšej i najmočnějšej slovjanskoj državy, matersky jezyk bliz poloviny vsih Slovjanov i govorjeny od ješče 15-20%. Jednakože panslavisti v drugyh slovjanskyh krajah bojali se russkoj hegemonije i prědpočitali neutralnějše razrěšenje. Očevidny kandidat byl staroslovjansky (ili starocrkovnoslovjansky), jezyk blizko spokrovnjeny s občem prědkom vsih živyh slovjanskyh jezykov, ktory dodatočno iměl dolgu historiju v pravoslavnoj liturgiji.

Pomimo tyh cěnnostij, staroslovjansky takože nosil s soboju problemy, ibo toj jezyk imaje bogaty pravopis s bukvami i zvukami, ktore dnes nikto uže ne koristi, ravno bogatu i složenu gramatiku i krajno arhaičny slovosbor. Mnogo slaroslovjanskyh slov ne prěžilo v modernyh jezykah, a iz drugoj strany, v staroslovjanskom nemaje slov za sovrěmenne pojetja. Da by staroslovjansky mogl služiti obyčnoj vsakodennoj komunikaciji medžu ljudjami, trěba bylo go najprvo modernizovati. Rezultat toj modernizacije jest znany pod mnogymi nazvami: medžuslovjansky, vseslovjansky, novoslovjansky ili prosto slovjansky. Možno jest kazati, že medžuslovjansky načina se onde, gde konči se staroslovjansky.

Prvy avtor, ktory publikoval medžuslovjansku gramatiku, jest hrvatsky duhovnik Juraj Križanič. V těčenju 1659-1666 lět on pisal gramatiku osnovanu glavno na russkom izdanju crkovnoslovjanskogo i na ikavskom narěčju hrvatskogo, ale v menšej merě takože na poljskom i drugyh slovjanskyh jezykah. Križanič imenoval svoj projekt «Ruski jezik», da by zadovolil rosijskogo carja.

Pozdněje, Križaničev priklad naslědovali takože mnogi drugi jezykoznavci i ini.[6] Najvažnějše srěd njih sut:

Na početku digitalnoj ery tute stare projekty behu zabezpamečene. Jednakže s vzrodženijem kako panslavističnoj ideje tako i potreby komunikacijnogo sredstva medžu slovjanami raznoj narodnosti, povstali sut nove projekty za naturalističny medžuslovjanski jezyk.[7][8] V 2006 gode je povstal grupovy projekt pod nazvoju slovianski, čestično v opoziciji k umetnogo haraktera jezyka slovio. Celjem bylo iztvorjenije prostogo, neutralnogo jezyka, kotory byl by razumlivy za Slovjanov bez prednjego učenija.[9] Vprvo jezyk beše razvivany v treh različnyh variantah (slovianski-P, slovianski-N, slovianski-S), ale od 2009 goda naturalistična versija nazyvaje se oficialno «slovianski». Slovianski vprvo je byl znajemy iz internetnoj gazety, Slovianska Gazeta.[10][11] V 2010 gode slovianski stal znajemy blagodareč statijam, kotore v raznyh krajah pojavili se v prese, medžu drugimi na poljskom portale Interia.pl[12], v srbskoj gazete Večernje Novosti[13] i v srbskom izdaniju Reader's Digest.[14]

V 2009 gode je povstal takože slovioski kako usilije k sjedinjeniju projektov slovianski i slovio. Nakonec v 2010 gode je pojavil se novoslovensky, projekt Vojteha Merunki k moderniziciji staroslovjanskogo jezyka.[15]

Od 2011 goda poslednje tri projekty surabotajut s soboju blizko pod nazvoju medžuslovjanski, imajuč medžu drugimi obči slovnik i obču internetnu gazetu, Izviestija.info.[16] Hoti medžuslovjanski ne jest ješče vpolno standardizovany, različne versije sut sobe mnogo podobne.

Harakteristika[praviti]

Pomimo razlik medžu projektami i avtorami, vse versije medžuslovjanskogo jezyka sut sobe mnogo blizke. Vse projekty skladajut se izključiteljno iz form jestvujučih na slovjanskoj jezyčnoj oblasti i sut osnovane na predpoloženiji, že slovjanske jezyki sut sobe dostatočno blizke, že by možny byl kompromisny jezyk, kotory vsaki Slovjan može legko čitati i razumeti bez nikakogo prednjego naučenija. Jednakže mnenija o uravnji oproščenija sut različne. Prijmaje se, že krajno oproščenije i regularizacija, harakteristične za množinstvo medžunarodnyh pomočnyh jezykov, može pričiniti, že jezyk jest legčejše v učeniji za ne-Slovjanov, ale udaljaje go od naturalnyh slovjanskih jezykov i nadavaje mu premnogo sintetičny harakter.[17] Vsako gramatika jest legčejša od naturalnyh slovjanskih jezykov; fakt, že ona jest osnovana na elementah jestvujučih v mnogih jezykah zajedno, pričinjaje isto «prirodno oproščenije». V rezultate, ona jest jednovremenno legka i približena k složenoj gramatike vseh naturalnyh slovjanskih jezykov.

Sred govoriteljev tyh jezykov jestvuje sklonnost k pojmaniju medžuslovjanskogo kako davny ili oddaljeny dialekt vlastnogo jezyka, abo kako susedny jezyk blizko s nim spokrvnjeny. Takože samo jest s pisateljami. Tomu že možno legko vmešati slova i druge elementy iz slovjanskih jezykov v medžuslovjanski, pisanije na medžuslovjanskom jest kako by pisalo se na vlastnom jezyku s dodavanijem izmen. V praktike vsaki avtor piše inače, nekogda daže mešajuč elementy iz raznyh medžuslovjanskih projektov, ale jezyk vsegda jest tojže sam. V protivnosti k umetnym jazykam kako esperanto, medžuslovjanski jest razvivany od dola, od koristnikov, a ne upravjeny od gory.[18]

Azbuka[praviti]

Pravopisy povyših medžuslovjanskih projektov sut različne, nekoje imajut bogatejšu ortografiju neželi druge. Jednakže vse projekty harakterizuje dvualfabetnost, drugimi slovami: možno ih pisati i latiniceju i kiriliceju. Jedin iz glavnyh principov medžuslovjanskogo jest možnost pisanija na kojem-libo slovjanskoj klaviature. Za to streti se razne varianty, zavisne od narodnosti pisatelja, od jegovyh vlastnyh predpočitanij i od jegovyh tehničnyh možnosti. Hoti nemaje nikakogo standardizovanogo pravopisa, bliz vse projekty izhodet iz nastupnoj osnovy:

Latinica Kirilica Varianty Izgovor
A a A а [ɑ] ~ [a]
B b Б б [b]
C c Ц ц [ʦ]
Č č Ч ч lat. č, č, ч [ʧ] ~ [tʂ]
D d Д д [d]
DŽ dż ДЖ дж [ʤ] ~ [dʐ]
E e Е е [ɛ] ~ [e]
E e Ѣ ѣ lat. e, ie, je / kir. е [jɛ] ~ [ʲɛ] ~ [ɛ]
F f Ф ф [f]
G g Г г [g] ~ [ɦ]
H h Х х lat. ch [x]
I i И и kir. (Majar) і [i] ~ [ji]
J j Ј ј kir. й [j]
K k К к [k]
L l Л л [l] ~ [ɫ]
LJ lj ЛЬ ль lat. ľ, l’ / kir. ль [lj] ~ [lʲ] ~ [ʎ]
M m М м [m]
N n Н н [n]
NJ nj НЬ нь lat. ń, ń, n’ / kir. нь [nj] ~ [nʲ] ~ [ɲ]
O o О о [ɔ] ~ [o]
P p П п [p]
R r Р р [r]
S s С с [s]
Š š Ш ш lat. š, š / kir. ш [ʃ] ~ [ʂ]
T t Т т [t]
U u У у [u]
V v В в [v] ~ [ʋ]
Y y Ы ы lat. i, kir. и (Majar: і) [i] ~ [ɪ] ~ [ɨ]
Z z З з [z]
Ž ž Ж ж lat. zs, ž, zh, ż, ƶ [ʒ] ~ [ʐ]

Povyše bukvy sut osnovne, ale krome nih možno ješče stretiti sledujuče:

Latinica Kirilica Varianty Izgovor
Ъ ъ normalno ne piše se [ə]
E e Ѧ ѧ normalno: lat. e, kir. е [jæ] ~ [ʲæ]
U u Ѫ ѫ normalno: lat. u, kir. у [u] ~ [ow]
Ř ř РЬ рь lat. ŕ, rj, r’; normalno: lat. r, kir. р [rj] ~ [rʲ] ~ [r̝] ~ [r]
Ď ď ДЬ дь lat. dj, d’; normalno: lat. d, kir. д [dj] ~ [dʲ] ~ [ɟ] ~ [d]
Ť ť ТЬ ть lat. tj, t’; normalno: lat. t, kir. т [tj] ~ [tʲ] ~ [c] ~ [t]
Ś ś СЬ сь lat. sj, s’; normalno: lat. s, kir. с [sj] ~ [sʲ] ~ [ɕ] ~ [s]
Ź ź ЗЬ зь lat. zj, z’; normalno: lat. z, kir. з [zj] ~ [zʲ] ~ [ʑ] ~ [z]
Č č Ћ ћ lat. tj; normalno: lat. č, kir. ч [ʨ]
Đ đ Ђ ђ lat. ; normalno: lat. , , kir. дж [ʥ]
X x КС кс normalno: lat. ks [ks]

Nakonec v kirilici jestvujut razne ligatury (bukvy predstavjajuče kombinacije dvu bukv):

Ligatura Vmesto
Я я ја ili ьа
Є є је ili ье
Ї ї ји ili ьи
Ю ю ју ili ьу
Ѩ ѩ јѧ ili ьѧ
Ѭ ѭ јѫ ili ьѫ
Щ щ шч ili шт

Gramatika[praviti]

Tomu že medžuslovjanski jezyk ne jest standardizovany, ili jest standarizovany mnogokratno od raznyh ljudij, sut razliki v gramatike, kotore težko jest umestiti v jednoj tabeli. Nekoje projakty imajut gramatiku bliz identičnu k staroslovjanskoj, druge imajut vyše oproščenu gramatiku. Za to treba podčrknuti, že paradigmy poniže ne sut jedinym praviljnym sposobom pisanija medžuslovjanskogo, ale sut povstali kako kompromis na osnove sravnjenija različnyh projektov, glavno slovianski i novoslovensky.[19]

Imenniki[praviti]

Imenniki imajut tri rody (mužski, ženski, srednji) i dva čisla (jedinstveno čislo i množstveno čislo); nekoje projekty, zvlašče starejše, podavajut takože dvojno čislo. Tako samo, kako vse slovjanske jezyki krome bolgarskogo i makedonskogo, medžuslovjanski imaje šest padežev:
1. imeniteljnik (nominativ)
2. viniteljnik (akuzativ)
3. roditeljnik (genitiv)
4. dateljnik (dativ)
5. tvoriteljnik (instrumental)
6. mestnik (lokativ)

Krome togo, čest slovjanskih jezykov, a takože medžuslovjanskih projektov, imaje zvateljnik (vokativ) kako sedmy padež. Hoti zvateljnik ne jest pravdivy padež, obyčno jest podavany v tabeljah s sklonjenijami. Zvateljnik jestvuje jedino v pade mužskih i ženskih imennikov v jedinstvenom čisle.

Sklonjenija[praviti]

V principe medžuslovjanske imenniki imajut četyri ili pet sklonjenij:

  • Imenniki mužskogo roda ne imajut končiny v imeniteljniku. Različaje se medžu tvrdymi i mekkimi korenjami, a takže medžu živymi i neživymi imennikami. V pade živyh, viniteljnik jest identičny k roditeljniku, v pade neživyh k imeniteljniku.
  • Imenniki srednjego roda harakterizujut končiny -o (v pade tvrdyh korenjev) ili -e (v pade mekkih korenjev).
  • Imenniki ženskogo roda imajuče končinu -a. Tu takože različaje se medžu tvrdym i mekkim sklonjenijem. Grupa sodrživaje takože nekoliko imennikov od -i (napr. bogini) i nekoliko mužskih imennikov od -a (napr. sluga).
  • Imenniki ženskogo roda končeče suglaskoju. Tuta grupa sodrživaje mnogo imennikov s končinoju -ost.
  • Atematično sklonjenije poizhodi iz praslovjanskogo i jest v crkovnoslovjanskom, ale v sučasnyh jezykah ono jest sravnjeno s regularnymi sklonjenjami. Medžuslovjanske projekty podhodet različno k tomu sklonjeniju. V obče tematično sklonjenije sodržuje imenniki vseh treh rodov, glavno srednjego roda:
    • srednjego roda kategorije -me/-men-, napr. ime/imene
    • srednjego roda kategorije -e/-et-, sodrživajuče glavno deti i mlade životne, napr. tele/telete
    • srednjego roda kategorije -o/-es-, redka grupa sodrživajuča jedino nekoliko slov, napr. nebo/nebese
    • mužskogo roda na -en, napr. kamen/kamene
    • ženskogo roda na -ov, napr. crkov
    • ženskogo roda na -i/-er-, napr. mati

V pade atematičnyh imennikov vsegda jest možnost sklonjenija suglasno regularnym vzoram: ime/imena, tele/teleta, nebo/neba, kameń/kamenja, crkov/crkvi, mati/materi.

Sklonjenije imennikov
  mužski rod srednji rod ženski rod atematično sklonjenije
tvrde, žive tvrde, nežive mekke, žive mekke, nežive tvrde mekke -a, tvrde -a, mekke m. s. ž.
jedinstveno čislo
I. brat dom muž kraj slovo moŕe žena zemja kost kamen ime mati
V. brata dom muža kraj slovo moŕe ženu zemju kost kamen ime mater
R. brata doma muža kraja slova moŕa ženy zemje kosti kamene imene matere
D. bratu domu mužu kraju slovu moŕu žene zemji kosti kameni imeni materi
T. bratom domom mužem krajem slovom moŕem ženoju zemjeju kostju kamenem imenem materju
M. brate dome muži kraji slove moŕi žene zemji kosti kameni imeni materi
Z. brate dome mužu kraju slovo moŕe ženo zemjo kost(i) kamen(i) ime mati
  množstveno čislo
I. brati domy muži kraje slova moŕa ženy zemje kosti kameni imena materi
V. bratov domy mužev kraje slova moŕa ženy zemje kosti kameni imena materi
R. bratov domov mužev krajev slov mor(ej) žen zem(ej) kostij kamenev imen materij
D. bratam domam mužam krajam slovam moŕam ženam zemjam kostim kamenam imenam materam
T. bratami domami mužami krajami slovami moŕami ženami zemjami kostimi kamenami imenami materami
M. bratah domah mužah krajah slovah moŕah ženah zemjah kostim kamenah imenah materah

Najmnogo medžuprojektnyh razlik jest v pade mestnika u mužskih i srednjih slov v jedinstvenom čisle. Posle k, g ili h najlepej jest pisati končinu -u vmesto -e/-i. Tomu že sut tri razne končiny (-e -i -u), sut takože razne oproščenija, napr. vsegda -e, vsegda -u, i t.d.

Pridavniki[praviti]

Pridavniki vsegda sut regularne. Rodom, čislom i padežem suglaset s imennikom, a obyčno sut pisajeme pred nim. Sklonjenije jest jedno, ale sut dva vzory: tvrdy i mekki. V kolumne mužskih imennikov podane sut prvo žive, a potom nežive.

Sklonjenije pridavnikov
  tvrdy vzor mekki vzor
m. sr. ž. m. sr. ž.
jedinstveno čislo
I. dobry dobro dobra sveži sveže sveža
V. dobrogo/dobry dobro dobru svežego/sveži sveže svežu
R. dobrogo dobrogo dobroj svežego svežego svežej
D. dobromu dobromu dobroj svežemu svežemu svežej
T. dobrym dobrym dobroju svežim svežim svežeju
M. dobrom dobrom dobroj svežem svežem svežej
  množstveno čislo
I. dobri/dobre dobre dobre sveži/sveže sveže sveže
V. dobryh/dobre dobre dobre svežih/sveže sveža sveže
R. dobryh svežih
D. dobrym svežim
T. dobrymi svežimi
M. dobryh svežih

Ne vsaki projekt različaje medžu tvrdym i mekkim sklonjenijem. Jest takože možnost pisanija napr. dobrego vmesto dobrogo ili svežogo vmesto svežego.

Prislovniki i stupnjovanije[praviti]

Iz pridavnika tvori se prislovnik, izmenjajuč končinu -y/-i na -o: dobro, svežo.

Vtory stupeń pridavnikov tvori se s pomočju končiny -ejši (prislovnik -ej ili -eje): slaby > slabejši (dobry stupnjuje se neregularno: lepši ili lučši).

Tretji stupeń tvori se dodavajuč predrastku naj- k prvomu ili k vtoromu stupnju: najslaby ili najslabejši (prislovnik najslabo ili najslabej(e)).

Zaimenniki[praviti]

Osobne zaimenniki[praviti]

Osobne (personalne, lične) zaimenniki sklanjaje se kako v tabeli:

Osobne i refleksivne zaimenniki
jedinstveno čislo množstveno čislo refleksivny
1. osoba 2. osoba 3. osoba 1. osoba 2. osoba 3. osoba
m. sr. ž.
I. ja ty on ono ona my vy oni
V. mene (me) tebe (te) jego ju nas vas ih sebe (se)
R. mene tebe jego jej sebe
D. mne (mi) tobe (ti) jemu jej nam vam im sobe (si)
T. mnoju toboju nim nju nami vami nimi soboju
M. mne tobe nim njej nas vas nih sobe

Pred predložnikom osobne zaimenniki tretjej osoby imajut protetičnu n-: od njego, bez nih.

Prisvojiteljne zaimenniki[praviti]

Prisvojiteljne (posesivne) zaimenniki sut moj, tvoj, naš, vaš i svoj, a takože čij, nečij, ničij i t.d. V pade zaimennikov tretjej osoby koristaje se abo roditeljnik jego, jej, ih, abo prisvojeteljne formy jegov, jejin, ihnji. Vse prisvojiteljne zaimenniki sklanjajut se kako pridavniki.mekkogo vzora.

Ukazateljne zaimenniki[praviti]

Ukazateljne (demonstrativne) zaimenniki mogut byti različne. Universalnym ukazateljnym zaimennikom jest toj. Hočemo li različati medžu blizkostju i udaljenostju, togda sut dve možnosti: sej za blizkost a toj za udaljenost, abo tutoj za blizkost, a tamtoj za udaljenost. Sej jest staroslovjanski zaimennik, kotory jest ostavil sledy v vseh slovjanskih jezykov, ale pomimo togo može byti nerazumlivy za mnogih.

Sej i toj sut odpovedniki mekkogo i tvrdogo vzora; tutoj i tamtoj sut sklonjene kako toj.

Sklonjenije ukazateljnyh zaimennikov
  toj sej
m. sr. ž. m. sr. ž.
jedinstveno čislo
I. toj to ta sej se sa
V. togo, toj to tu sego, sej se su
R. togo togo toj sego sego sej
D. tomu tomu toj semu semu sej
T. tym tym toju sim sim seju
M. tom tom toj sem sem sej
množstveno čislo
I. ti, te te te si, se se se
V. teh/tyh, te te te sih, se se se
R. teh/tyh sih
D. tem/tym sim
T. temi/tymi simi
M. teh/tyh sih

Pytateljne zaimenniki[praviti]

Pytateljne (interrogativne) zaimenniki sut kto za osoby i čo/što za predmety. Sut takože pridavniki kotory (ili ktory abo koj) i kaki (ili jaki).

Sklonjenije pytateljnyh zaimennikov
  kto čo/što
I. kto čo, što
V. kogo čego
R. komu čemu
D. kogo čo, što
T. kim čim
M. kom čem

S pomočju pytateljnyh zaimennikov tvori se takože čest označiteljnyh i neoznačiteljnyh zaimennikov, napr. nekto, ničo, vsaki, inako.

Odnositeljne zaimenniki[praviti]

Odnositeljne (relativne) zaimenniki sut tri:

  • Najčestej strečany jest kotory (ili ktory) – sklonjeny kako pridavnik
  • Možny jest takože južnoslovjanski koj – sklonjeny kako moj
  • Koristajemy jest takože nečo arhaičny iže – v imeniteljniku vseh rodov i čisl, v drugih padežah sklonjeny kako forma on + -že (iže, jegože, jemuže i t.d.).

Čislovniki[praviti]

Osnovne čįslovniki sut: 1 – jedin/jedna/jedno, 2 – dva/dve, 3 – tri, 4 – četyri, 5 – pet, 6 – šest, 7 – sedm, 8 – osm, 9 – devet, 10 – deset. Vyše čislovniki tvori se dodavajuč -nadset (11-19), -deset (20-90) i -sto (200-900). Končinu -sto možno sklanjati ili ne: dvasto/tristo/petsto i dveste/trista/petsot oba sut praviljne.

Sklonjenije jest kako v sledujučej tabeli. Vse čislovniki od 5 do 99 sklanjaje se kako imenniki tipa kost ili pridavniki mekkogo vzora.

Sklonjenije čislovnikov
  1 2 3 4 5
m. sr. ž. m./sr. ž.
I. jedin jedno jedna dva dve tri četyri pet
V. jedin jedno jednu dva dve tri četyri pet
R. jednogo jednoj dvu (dvoh, dveh) treh četyreh peti (petih)
D. jednomu jednoj dvema (dvom, dvem) trem četyrem peti (petim)
T. jednym jednoju dvema (dvoma) trema četyrmi petju (petimi)
M. jednom jednoj dvu (dvoh, dveh) treh četyreh peti (petih)

Redne čislovniki tvori se dodavajuč -y do osnovnyh čislovnikov (pety, sedmy, devetdesety), s izključenijem prvy, vtory/drugi, tretji, četvrty. Čislovnik sto imaje abo stoty abo sotny. Povyše 999 dodavaje se končinu -ny: tysečny, milionny i t.d.

Ulamki (frakcije), s izključenijem slova pol (polovina, polovica) tvori se dodavajuč končinu -ina do rednyh čislovnikov: tretjina, četvrtina, petina i t.d.

Sborne čislovniki: dvoje, troje, četvero, petero, šestero, sedmero i t.d. Tuta grupa sodrživaje takože oboje. Možno koristati je za grupy s mužami i ženami (dvoje studenov), za grupy ljudij ili životnyh neoznačenoj ploti (osmero ljudij, troje telet), za predmety, kotore normalno sut v pare (dvoje rukavic) i za slova, kotore jedino imajut formy v množstvenom čisle (dvoje dverij). Sborne čislovniki sut sledžene od roditeljnika množstvenogo čisla, hoti mogut takože byti bez imennika (my oboje, zabava v troje).

Množiteljne čislovniki: jediny, dvojny, trojny, četverny, peterny, šesterny i t.d. Iz korenjev tutyh čislovnikov možna tvoriti glagoly: podvojiti, raztrojiti i t.d. Druga kategorija množiteljnyh čislovnikov sut prislovniki, kotore dodavajut -kratno k osnovnomu čislovniku: jednokratno, dvakratno, trikratno, mnogokratno, nekolikokratno i t.d.

Različajuče čislovniki značut: X razne rody nečego. Stara forma jest dvoj, troj (sklonjene kako moj), ale jasnejše i čestej koristajeme sut: dvojaki, trojaki, četveraki, peteraki, kolikoraki i t.d. Kako prislovniki (trojako) značet "X sposobami".

Iz čislovnikov možno tvoriti imenniki, na priklad v pade avtobusnoj linije, radiovoj ili televizijnoj stacije, banknota, igrašnoj karty ili školjnoj oceny, koristaje se končinu -ka: jedinka, dvojka, trojka, četverka, petka i t.d.

Glagoly[praviti]

Vid[praviti]

Kako vse slovjanske jezyki, medžuslovjanski različaje medžu glagolami sovršenogo i nesovršenogo vida. Sovršeny vid označaje, že akcija jest, beše ili bude ukončena i koncentruje se na rezultate toj akcije, ne na samom probeganiji. V pade nesovršenogo vida akcija v danoj hvilji trvaje ili povtarjaje se. Ako li glagol predstavjaje dviženije, sovršeny vid označaje konkretny smer, a nesovršeny vid označaje, že nemaje smera.

Glagoly bez predrastki obyčno sut nesovršene. Množinstvo nesovršenyh glagolov imajut takože sovršeny odpovednik, bliz vsegda v forme predrastki:
delati ~ sdelati
čistiti ~ izčistiti
pisati ~ napisati

Predrastka često izmenjaje značenije i za to potrebne sut takože «vtorne» nesovršene glagoly, t.j. stvorjene na osnove sovršenogo glagola. Ihnje tvorjenije deje se regularno:

  • -ati > -yvati (napr. zapisati ~ zapisyvati, dokazati ~ dokazyvati)
  • -iti > -jati, pri čem samoglaska v korenji prodolžaje se (napr. napraviti ~ napravjati, pozvoliti ~ pozvaljati, oprostiti ~ opraščati)

Nekoje pary sut neregularne, napr. nazvati ~ nazyvati, prijdti ~ prihoditi, podjeti ~ podimati.

Korenje[praviti]

Časovanije glagolov jest notorično složeno v slovjanskih jezykah. Medžuslovjanski opraščaje toj sistem tako, že by byli dve klasy: slova na -iti i ostale. Krome togo treba zapametati, že glagoly imajut dva korenje: prvy služi tvorjeniju infinitiva, prošlogo časa, kondicionala, prošlyh pričestij i glagoljnogo imennika, vtory služi tvorjeniju sučego časa, razkaznika i sučih pričestij. Najčestej možno te dva korenje regularno iztvoriti na osnove infinitiva:

  • prvy koreń jest ravny infinitivu minus končinu -ti: delati > dela-, prositi > prosi-, nesti > nes-. V pade glagolov na -sti, koreń takože može končiti na t abo d, napr. vesti > ved-, gnesti > gnet-.
  • vtory koreń skladaje se iz dvu klas:
    • prva klasa konči s na suglaske i sodrživaje vse glagoly krome mnogosložnyh glagolov na -iti
      • glagoly na -ati obyčno imajut -aj-: delati > delaj-
      • glagoly na -ovati imajut -uj-: kovati > kuj-
      • glagoly na -nuti imajut -n-: tegnuti > tegn-
      • jednosložne glagoly imajut -j-: piti > pij-, čuti > čuj-
      • u glagolov, kotore imajut prvy koreń na suglaske, vtory koreń jest identičny k prvomu: nesti > nes-, vesti > ved-
    • vtora klasa sodržuje mnogosložne glagoly na -iti (i množinstvo glagolov na -eti: prositi > pros-i-, videti > vid-i-

Jestvujut takože smešane glagoly, u kotoryh ne možno regularno tvoriti vtorogo korenja na osnove prvogo, napr. pisati > piš-, spati > spi-, zvati > zov-. V takih padah treba naučiti se vtorogo korenja oddeljno.

Časovanije[praviti]

Osnovnymi končinami v časovaniju sut sledujuče:

  • Suči čas: -u, -eš, -e, -emo, -ete, -ut v prvoj i -ju, -iš, -i, -imo, -ite, -et v vtoroj klase.
  • Prosty prošly čas (kako v russkom): m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li; ili:
  • Složeny prošly čas (kako v južnoslovjanskom):
    • Imperfekt: -h, -še, -še, -hmo, -ste, -hut
    • Perfekt: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + suči čas glagola byti
    • Pluskvamperfekt: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + prošly čas glagola byti
  • Kondicional: m. -l, ž. -la, sr. -lo, mn.č. -li + kondicional glagola byti
  • Buduči čas: buduči čas glagola byti + infinitiv
  • Razkaznik: -Ø, -mo, -te posle j i -i, -imo, -ite posle drugoj suglaski

Pričestija (participy) tvori se tako:

  • Aktivno suče pričestije: -uči v prvoj i -eči v vtoroj klase (prislovnik: -uč, -eč)
  • Pasivno suče pričestije: -emy v prvoj i -imy v vtvoroj klase
  • Aktivno prošlo pričestije: -vši posle samoglaski i -ši posle suglaski (jedino prislovniki)
  • Pasivno prošlo pričestije: -ny posle samoglaski, -eny posle suglaski. Jednosložne glagoly (krome teh na -ati) imajut -ty. Glagoly na -iti imajut -jeny.

Nakonec glagoljny imennik tvori se na osnove pasivnogo prošlogo pričestija, zamenjajuč končinu -y na -ije.

Priklady[praviti]

Prva klasa (delati)
suči čas prošli čas perfekt pluskvamperfekt kondicional buduči čas razkaznik
ja delaju delah jesm delal(a) beh delal(a) byh delal(a) budu delati
ty delaj delaše jesi delal(a) beše delal(a) bys delal(a) budeš delati delaj
on
ona
ono
delaje delaše je delal
je delala
je delalo
beše delal
beše delala
beše delalo
by delal
by delala
by delalo
bude delati
my delajemo delahmo jesmo delali behmo delali byhmo delali budemo delati delajmo
vy delajete delaste jeste delali beste delali byste delali budete delati delajte
oni delajut delahu sut delali behu delali by delali budut delati
infinitiv delati
aktivno suče pričestije delajuči (-a, -e), prislovnik: delajuč
pasivno suče pričestije delajemy (-a, -o)
aktivno prošlo pričestije delavši
pasivno prošlo pričestije delany (-a, -o)
glagoljny imennik delanije
Vtora klasa (hvaliti)
suči čas prošli čas perfekt pluskvamperfekt kondicional buduči čas razkaznik
ja hvalju hvalih jesm hvalil(a) beh hvalil(a) byh hvalil(a) budu hvaliti
ty hval hvališe jesi hvalil(a) beše hvalil(a) bys hvalil(a) budeš hvaliti hvali
on
ona
ono
hvali hvališe je hvalil
je hvalila
je hvalilo
beše hvalil
beše hvalila
beše hvalilo
by hvalil
by hvalila
by hvalilo
bude hvaliti
my hvalimo hvalihmo jesmo hvalili behmo hvalili byhmo hvalili budemo hvaliti hvalimo
vy hvalite hvaliste jeste hvalili beste hvalili byste hvalili budete hvaliti hvalite
oni hvalet hvalihu sut hvalili behu hvalili by hvalili budut hvaliti
infinitiv hvaliti
aktivno suče pričestije hvaleči (-a, -e), prislovnik: hvaleč
pasivno suče pričestije hvalimy (-a, -o)
aktivno prošlo pričestije hvalivši
pasivno prošlo pričestije hvaljeny (-a, -o)
glagoljny imennik hvaljenije

Kogda v vtoroj klase koreń konči se na s, z, t, d, st, zd i končina načinaje se od -j-, izstupajut sledujuče izmeny:

  • prositi: pros-ju > prošu, pros-jeny > prošeny
  • voziti: voz-ju > vožu, voz-jeny > voženy
  • tratiti: trat-ju > traču, trat-jeny > tračeny
  • slediti: sled-ju > sleu, sled-jeny > sleeny
  • čistiti: čist-ju > čišču, čist-jeny > čiščeny
  • jezditi: jezd-ju > ježdžu, jezd-jeny > ježdženy

Varianty[praviti]

V časovaniji glagolov jest mnogo variacije. Često stretime sut sledujuče:

  • V prvoj klase vmesto -aje- koristaje se skračenu formu -a-: ty delaš, on dela i t.d.
  • Vmesto končiny -u v prvoj osobe (j.č.) koristaje se -(e)m: ja delam, ja hvalim, ja nesem.
  • Vmesto končiny -mo v prvoj osobe (mn.č.) koristaje se -me: my dela(je)me, my hvalime.
  • Vmesto končiny -hmo v imperfekte koristaje se -smo ili arhaičnejše -hom.
  • Vmesto sklonjenogo časovanija glagola byti v kondicionale (byh, bys…) koristaje se vsegda by: ja by pisal(a), ty by pisal(a) i t.d.
  • V glagoljnom imenniku možno takože pisati -je vmesto -ije: delanje, hvaljenje.

Neregularne glagoly[praviti]

Nekoje glagoly imajut neregularno sklonjenije:

  • byti: formy kako povyše
  • dati, jesti i vedeti imajut v sučem čase: dam, daš, da, damo, date, dadut; jem, ješ...; vem, veš...
  • idti imaje neregularny L-pričestije: šel, šla, šlo, šli.

Referencije[praviti]

  1. Ladislav Podmele, Revolucija v istoriji interlingvistiki.
  2. М.И. Исаев, Словарь этнолингистических понятий и терминов (Москва, 2001), str. 85-86.
  3. Л.П. Рупосова, История межславянского языка, v: Вестник Московского государственного областного университета (Московский государственный областной университет, 2012 nr. 1, str. 55.
  4. G. Iliev, Short History of the Cyrillic Alphabet (Plovdiv, 2012), str. 67. HTML version
  5. http://www.sil.org/iso639-3/chg_detail.asp?id=2012-146&lang=isv
  6. Umětne slovjanske jezyky
  7. Tilman Berger, Vom Erfinden Slavischer Sprachen, v: M. Okuka & U. Schweier, red., Germano-Slavistische Beiträge. Festschrift für P. Rehder zum 65. Geburtstag (München, 2004, ISBN 3-87690-874-4), str. 25.
  8. Tilman Berger, Panslavismus und Internet, 2009, str. 37.
  9. Bojana Barlovac, Creation of 'One Language for All Slavs' Underway. BalkanInsight, 18 februara 2010.
  10. Н. М. Малюга, "Мовознавство в питаннях і відповідях для вчителя й учнів 5 класу", v: Філологічні студії. Науковий вісник Криворізького державного педагогічного університету. Збірник наукових праць, випуск 1 (Kryvyj Rih 2008, ISBN 978-966-17-7000-2), str. 147.
  11. Алина Петропавловская, Славянское эсперанто. Европейский русский альянс, 23 junija 2007.
  12. Ziemowit Ščerek, Jezyki, które mają zrozumieč wšyscy Słowianie. Interia.pl, 13 februara 2010.
  13. Marko Prelevič, Словијански да свако разуме. Večernje Novosti, 18 februara 2010.
  14. Gordana Kneževič, Slovianski bez muke. Reader's Digest Srbija, junij 2010, str. 13-15.
  15. Vojtech Merunka, Jazyk novoslovienskij (Praga 2010, ISBN 978-80-87313-51-0).
  16. http://www.izviestija.info
  17. Трошки про штучні мови: панслов'янська мова. Narodna Pravda, 22 avgusta 2009.
  18. Панславизм не умер окончательно. CNews.
  19. Čestično obrabotany na osnove statije: Založeńja za medžuslovjanski jezyk. Izviestija.info, 29 januara 2012.

Vnešnje linki[praviti]