Sbornik:30 lět od razvaljenja komunizma (Vojtěch Merunka)

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
This text is published in Medžuviki library under the terms of fair use.

It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.

⁘ 30 lět od razvaljenja komunizma ⁘
Avtor: Vojtěch Merunka
Prěvod:
Doba stvorjenja: 23.10.2019
Ine: iz glavnoj medžuslovjanskoj grupy na Facebooku


30 lět od razvaljenja komunizma

Dragi, tute dnji prazdnujemo 30 lět od razvaljenja komunizma netoliko v byvšej Čehoslovakiji, ale v vsem světu kromě Sěvernoj Koreje, Kitaja, i Kuby. Ja byl učestnikom tutyh sobytij kako student komputerovoj nauky pražskogo tehničskogo univerziteta, byl jesm v ulicah na demonstracijah, viděl jesm i govoril s ljudimi o ktoryh se dnes piše v učebnikah historije. Dobro pamětaju radost ljudij od naděje do demokracije, svobodnoj možnosti putovanja do čudžih krajin, svobodnoj možnosti učiti se na školě ili univerzitetu, i druhyh věčej, ktore moji mladši kolegi prědpolagajut očevidne ravno kako Solnce světi na nebesi, ili kako dyhajemo vozduh. Komunizm jest možno (ale i o tom možno uspěšno sumněvati se) dobry ideal, ale to, čto jesm prožil praktično, byla težka diktatura, ktora s tutym idealom ne iměla ničto občego. Ideal komunizma byl teoretično Raj na Zemje, ale praktičnym rezultatom bylo Peklo, vlada straha, i občinsko liceměrje. Obače komunizm ne byl težky materijalny nedostatok, kako dnes mnogi mladi najmě iz zapadnyh krajin myslet, že jesmo iměli glad ili čuli hlad od nedostatka oděvanja ili ne mogli sobě kupiti limonad ili mrazinu (sladoled). Ale člověk ne jest toliko tělo, ale jest i duša. Pamětaju, že normalno bylo, kako ješče male dětka učili se govoriti něčto ino v škole i něčto ino doma, aby ne ugrozili svojih roditeljev. Pamětaju, že do ktorojkoli občinskoj aktivnosti bylo trěba pismeno soglašenje i kontrola od aparata komunističnoj partije, zatože inače to bylo kaznjeno kako kriminalny zločin.

Dragi čitatelji, prošu, prinajmenše ocěnivajte fakt, že bez demokratičnyh občinskyh proměn nikogda by nebylo našego medžunarodnogo registrovanogo časopisa, našego medžuslovjanskogo jezyka i my vsi byhmo ne znali i ne mogli strěčati se. Ne bylo by i našej slovjanskoj vzajemnosti, zatože v tutyh vrěmenah djla nas byl russky jezyk jezykom okupantov, tajnoj političnoj policije, i voobče simbolom totalitnoj diktatury. Napriklad, my povinno učili se russky jezyk, ale ne učili se govoriti s obyčajnymi russkymi ljudimi, russky jezyk byl jezykom komunističnoj politiky. Kto hotěl besědovati s obyčajnymi russkymi ljudimi, byl avtomatično podzirlivy, že dělaje něčto nelegalno. My toliko priučali se razuměti političnym i vojennym prikazam, kako provoditi politično strěčenje, i citovati dolge pasaže iz knig Lenina ili v lučšem slučaju kogda byl dobry učitelj iz knig staryh russkyh literarnyh klasikov. Bratsky russky narod stradal najbolšoj žertvoju od tutogo komunističnogo režima. Trěba znati, že u nas v Čehiji, Srbiji, Poljskě... prětrval komunizm toliko 40 lět, ale v Rossiji dvakratno dolžeje.

Odnosno k dnešnomu prazdniku byh ja hotěl nam vsim želati, aby slovjanske narody koristili iz demokracije i svobody, poddrživali ljubov, bratstvo i toleranciju člověka k člověku, i takože v budučem ostavali na prvoj liniji vozhoda člověčstva. Stare ugrozy ne vračajut se v točnoj staroj formě, ale mogut priidti nove, ktore budut staromu komunizmu podobne. Ponovo medžu nami živut lukavi ljudi, ktori pomočju ideologije i propagandy hočut komandovati. Od tutyh novyh propagandistov slyšimo glupy sentiment protiv modernoj civilizaciji, i fantastične blaznivosti o potrěbnosti někakoj vojny protiv modernoj civilizaciji. Kogda by oni dostali svoju moč, potom by se stara nesvoboda vratila v novoj formě. Naša svoboda i demokracija ne jest bez grěšk, ale razrěšenjem ne jest nova totalita i novi diktatori.

Nam, slovjanam, trěba byti bratami vsim drugym ljudjam na Zemje i dobrym prikladom postupa ljudskoj civilizacije, ktoru jesmo v prošlosti pomagali sotvoriti Byli to napriměr Lomonosov, Mendelev, Ressel, Popov, Tesla, Atanasoff i mnogi drugi iz vsih naših narodov. Dnes žijemo v uslovjah političnogo pluraliteta i religijoznoj svobody. Tuto jest v cěloj historiji člověčstva malo izključenje, ktoro trvaje toliko tri poslědne stolětja. Tuta udobnomožost jest rezultatom težkoj raboty naših osvěčenyh prědkov, i nam jest trěba dbati i starati se o jejine razvoj i trvanje ravno kako nam trěba starati se o obrazovanje v oblasti znanja abecedy i matematiky ili čuvstva do hudožstva i umětnosti.