Sbornik:Medžuslovjansky alfabet i nacionalne pravopisy

Dodatne (etimologične) bukvy s diakritikoju iz latinskoj abecedy byli iztvorjene za pomoč s flavorizacijeju, ale one takože mogut byti pomočne za razumlivost neznajemyh slov (zatočto one mogut ukazati svez s tvojim rodnym jezykom).

Generalno, etimologične bukvy sut podobne na standardne bukvy, zato člověk može ignorovati diakritiku (no đ ≈ dž и ć ≈ č). Izgovor za njih jest priblizno ravnakovy, kako u standardnyh bukv (ako li govorimo o standardu MS, bez flavorizacije).

Pravopis i morfologija

Bukva Ě

Kde piše se bukva ě?

• V prefiksu "ně-", ako li on znači neoprěděljenost ili vsakomožnost: někto, někogda, poněkogda, něčto, několiko, někaky, někoj, něktory.
• V prefixu "prě": prěstol, prělom, prěklad, prěryvati, prěstati
• V "-ěti" na koncu glagolov: iměti, razuměti, uletěti, siděti. Imenniky, ktore jim sut pokrovniky, takože imajut ě: zrěnje, tlěnje, mněnje, věděńje. Ale nemaje ě, ako li suglaska ne može byti smekčena: oglušeńje, mękčeńje. Takoze ę ima prednost odnosno ě: zajęti, pojęti.
• V Dativu i Lokativu ženskyh imennikov: lampě, kupolě, cěně
• Na koncu někakyh prislovnikov i prědložnikov: vkupě, kromě, vně, poslě (ale: podle, kde, vesde, vsekde, uže; to jest razlika s pravilami ѣ)
• V stupnjah sravnenja: skorěje, ljubeznějši

Bukva Y

Bukva Y/Ы se čita kako tvrdo I (to jest ona ne bude mekkčiti susednu suglasku). Izgovarja sę s językom vyše nazad, kako i v anglijskom bit. Russky izgovor bukvy Ы i poljsky izgovor bukvy Y sut takože dobrymi variantami standarda.

Ta bukva jest opcionalnoju: možno pisati ti misliš i to generalno bude razumlivo. Jednako že jest potrěbno byti ostražnym so slovami byti/biti i pytati/pitati, zatočto one mogut zamyliti člověka (něktore jezyky imajut slovo pitati v smyslu jedati; MS ima rodstvenno slovo vozpitańje)

Dokončenje nje

Obyčno kombinacije nj i lj označajut jedin mekky zvuk. Ale v glagolnom dokončenju -NJE (-ŃJE v etimologičnom pravopisu) ta kombinacija označaje dva oddělnyh zvuka n (možno mekko ń) i j. To znači, že v kirilici pravilno pisati -нје, a ne -ње.

Vliv živosti na dokončenja slov

Mužska množina v padežu-imenniku ima dokončenje libo -i, libo -y/-e v zavisnosti od živosti. Stol-stoly, vol-voli, byk-byki, jezyk-jezyky, muž-muži, nož-nože (skelety ili skeleti? To zavisi od konteksta).

Češsky

ų = ou ili u. Napr.: rųka = ruka, lųka = louka

Skupina -ȯl- = silabično l /lu /lou. Napr.: pȯlž - plž, dȯlg - dluh, dȯlgy - dlouhý

Početkova kombinacija glasok vų se měnjaje v u/ú. Napr.: vųgolj - uhlí, vųgoŕ - úhoř

ę = a/á, ě/í. Napr.: e - ręd = řád, řada, dękuju = děkuju, díky, vzęti = vzít, (on) vzal

ě = ě/í/e/é. Napr.: běg - běh, izběgati - vybíhat, sěno - seno, lěk - lék

ě/ę se měnjaje na e po c/s/z/l (akoli v češskom ne je refleks iz ě na í/é, napr.: cělj - cíl). Napr.: cěly - celý, sę - se, koza => dat. kozě - koze, lěs - les

Kombinacija mekkoj suglasky + u se měnjaje v i/í (ćuti = cítit, ćuđi = cizí)

šč = šť => šče, šči = ště/í, šti/í, (takože šču = šti, pogledi vyše). Napr., ščęstje - štěstí, ščęstlivy - šťastný, ščuka - štika

žđ = žď => žđe = ždě, itd... (pogledi vyše). Napr., råzježđati - rozjíždět

ć = c, đ = z, g = h (g je v čudžih slovah g - gramofon - gramofon). Napr.: noć - noc, sađa - saze, govoriti - hovořit

lj = l. Napr.: - žalj - žal

h = ch. Napr., hytry - chytrý

rě = ře/ří. Napr., rěkti = říct, rěka - řeka

ri = ři (akoli to ne jest čudže slovo). Napr., govoriti - hovořit

kě = ce, gě = ze. Napr.: jezykě - jazyce, nogě - noze

hě = še. Napr., muhě - mouše

prefiks råz- = roz-. Napr.: råzuměti - rozumět

prefiks vȯz- = vz-. Napr.: vȯzråst - vzrůst

Palatalizovane glasky (ź, ś, ĺ, itd.) ne sut palatalizovane v češskom. Napr., rådosť - radost

infinitiv pekti, mogti = péct/péci, moct/moci

Russky

å može označati nepolnoglåsje. Napr., stråna = сторона, kråtky = короткий, krålj = король, glås = голос, blåto = болото

ę = я. Napr., język = язык, pamęt́ = память

dž može odpovědati russkomu жд ili ж. Napr., medžu = между, vidžu = вижу, džban = жбан.

Bukva Ć odpovědaje russkoj ч v russkyh slovah i russkoj щ v slovah, pozajetyh iz crkovnoslovjanskogo (np. moć = мощь, noć = ночь).

Zakonoměrnosti ob "Ě" v MS

Ě jest etimologičny Ѣ (jat́ ili ять), ktory byl v starom russkom pravopisu do 1918 lěta. Ѣ i Е imali ravnaky izgovor, ale pravopis trěboval jih odličati; takože egzistovali hevristiky i zakonoměrnosti, ktore pomogali uměti pravilno koristati tu bukvu. V kontekstu Medžuslovjanskogo jezyka te zakonoměrnosti rabotajut tako:

• nemaje ě tamo, kde sut ę i ė. Bukva ė jest uběgajuča samoglaska (pės - psa, otėc - otca), ę jest я v russkom.
• nemaje ě tamo, kde russky jezyk ima ё (ili može imati v někakoj formě). Kromě několikyh slov: звєзда (no звёзд), гнєздо (no гнёзд), зєвати (no зёв), цвєсти (no цвёл).
  • Ostražno: prěhod glagola v frekventativ može prěměniti samoglasku v korenju (выговорить - выговаривать i vygovoriti - vygovarivati), i to može tykati bukvy ě: izpekti/izpěkati, koreniti/zakorěnjati, letěti/lětati

Slova polet, samolet, lětalo sut trohu neregularne, jih težko analizovati črěz analogiju s russkym ё.

• Razuměje se, nemaje ě tamo, kde nemaje e vslěd slogovogo R (naprvo, smrt, drži)
• nemaje ě v pozajetyh slovesah (hotel, televizor, bilet, menedžer)
• ima ě v kombinacijah -re-, ktory v russkom jezyku odpovědajut -ere- (-ере- ili -ерё-): drěvo, brěg, črěz, poprěk, prěd. Takože trěba byti v slovah s -le-/-ele, ale v MS teh slov sut malo, jesm našel jedino žlěza/želězo i plěn. To jest razlika s pravilami pravopisa ѣ. Takože jest v situcaji -le-/-olo: mlěko (молоко), mlěti (молоть), vlěkti (волочь), vlězti (вложить), plěti (полоть).

Takože gledi razděl o bukvě Ě/Є za primětky o morfologiji.

Slovensky

• y → i
• ě → dȯlgo i vųzko e (np. rěka → rẹ́ka)

• ė → e ili a (np. pės → pes, dėn → dan) • ȯ → e ili a (np. ogȯnj→ ogenj, lȯž → laž) • ȯl → ol ili o (np. vȯlk → volk, sȯlnce → solnce) • ć → č (np. noć → noč) • đ → j (np. međa → meja • ų → o (np. rųka → roka) • ostale bukvy: å, ę, ŕ, ĺ, ń, t́, d́, ś, ź → kako jim odpovědne obyčne bukvy bez diakritikov

Takože gledi razděl o bukvě Y/Ы.

Srbsky/hrvatsky

• y → i
• ě → e ili je/ije (np. rěka → r(ij)éka, rěčnik → r(j)ȅčnik)
• ȯ, ė → a (np. pės → pas, ogȯnj → oganj)
• ȯl → u (np. vȯlk → vȗk)
• lj, ĺj → lj (np. polje, usiĺje → usilje)
• nj, ńj → nj (np. konj, znańje → znanje)
• ć, t́j → ć (np. noć, byt́je → biće)
• đ, d́j → đ (np. međa, orųd́je → oruđe)
• ostale bukvy: å, ę, ų, ŕ, ĺ, ń, t́, d́, ś, ź → kako jim odpovědne obyčne bukvy bez diakritikov

V gramatičnyh zakončeńjah, y i ě mogųt imati dodatne značeńja:

• y → e (np. od ženy → od žene (gen.))
• ě → i (np. o ženě → o ženi (lok.))

Takože gledi razděl o bukvě Y/Ы.

Bulgarsky

• å → а (gråd = град)
• ć → щ (noć = нощ)
• mekke bukvy: ď ľ ń ŕ ś ť ź → д л н р с т з (ale može imati vliv na dokončeńje: caŕ = цар (tvrdo R), царя/царят (mekko R)).
• ȯ → ъ (pěsȯk = пясък)
• ė → е (pės = пес)
• ę → е (imę = име)
• ě → я (tako nazyvajemo "променливо я"). Priměry: hlěb = хляб, blěsk = блясък, někaky = някой, cělkom = изцяло, trěbati = трябвам. V pravopisu do 1945 lěta to bylo Ѣ: хлѣб)
• ų → ъ (rųka = ръка; ale v pravopisu do 1945 lěta to bylo Ѫ: рѫка)

Takože gledi razděl o bukvě Y/Ы.

Poljsky

Bukvy s hačkami: š, č, ž generalno odpovědajut poljskym sz, cz, ż (čas = czas, nošeńje = noszenie, žiti = żyć).

Medžuslovjanske ć i đ odpovědajut poljskym c i dz, napr. ćuđi = cudzy, noć = noc, međa = miedza. Te bukvy označajut praslovjanske jotovane t i d i često se izměnjajut v t (abo ć) i d (abo dź) v inyh formah: straćeny = stracony (sravni stratiti = stracić), sųđeńje = sądzenie (sr. sųd, sųditi = sąd, sądzić), viđų = widzę (sr. viděti = widzieć), obraćati = obracać (sr. obråt, obråtiti = obrót, obrócić).

Bukvy i i y: generalno medžuslovjanske i, y odpovědajut dobro poljskym samoglaskam i, y. Ale jestvujut take razliky:

• medžuslovjansky piše i po mekkyh suglaskah: č, c, š, ž, i mekkom r, napr. činiti = czynić, cirk = cyrk, uši = uszy, žiti = żyć, měriti = mierzyć,
• medžuslovjansky piše y po velarnyh k i g hot v poljskom se izměnilo v i (języky = języki, kyj = kij, nagy = nagi).

Bukvy ę i ų:

• ę odpovědaje poljskym ę i ą kogdy suglaska prěd njimi jest smekčena, napr. język = język, čęsť = część, vzęti = wziąć, desęť = dziesięć,
• ų odpovědaje poljskym ę i ą kogdy ne smekčajut suglasky prěd njimi, napr. bųdųt = będą, dųb = dąb, golųbi = gołębie.

Medžuslovjansko å jest uživano někogdy tam kde poljsky imaje ro, ró, ło, łó (a južne jezyky imajut ra, la, vozhodne oro, olo), napr. bråda = broda (praslov. *borda), vråta = wrota (psl. *vorta), gråd = gród (psl. *gordъ), blåto = błoto (psl. *bolto), glåd = głód (psl. *goldъ).

Bukvy e, ě, i ė:

• e v medžuslovjanskom odpovědaje poljskym mekčečim o (prěd tvrdymi d, n, t, ł, s, z, r) i e (v drugyh kontekstah), napr. bereš, berų = bierzesz, biorę, svęćeńje, svęćeny = święcenie, święcony, let, letěti = lot, lecieć;
• ě odpovědaje poljskym mekčečim a (prěd tvrdymi d, n, t, ł, s, z, r) i e (v drugyh kontekstah), napr. sědati, sěděti = siadać, siedzieć, izměna, izměniti = zmiana, zmienić, letěti, letěl, lětati = lecieć, leciał, latać, odděl, děliti = oddział, dzielić, lěs, lěśny = las, leśny, gnězdo, gnězditi = gniazdo, gnieździć, věra, věriti = wiara, wierzyć,
  • rě često odpovědaje poljskomu rze, rzo, rzó (iz praslovjanskogo *TerT): prěd = przód, przed, srěda = środa (staropoljsko śrzoda);
• ė odpovědaje mekčečemu izběgajučemu e: pės, psa = pies, psa, byčėk, byčka = byczek, byczka, dėń, dńa = dzień, dnia.

Bukva ȯ odpovědaje poljskomu tvrdomu izběgajučemu e: krȯv, krve = krew, krwi, lȯb, lba = łeb, łba, pěsȯk, pěska = piasek, piasku, kȯl, kla = kieł, kła. Medžuslovjansko ȯl, kogdy kontinuuje praslovjanske *ьl, *ъl (najčestěje medžu dvěma suglaskami), može takož odpovědati poljskym:

• o(ł), ół:
  • iz psl. *ъl po p, b, m, napr. mȯlva = mowa (psl. *mъlva, staropoljsko mołwa),
  • iz psl. *ьl po palatalizovanyh velarnyh cz, ż, napr. čȯln = czółno (psl. *čьlnъ ~ *čьlno), žȯlv = żółw (psl. *žьlvъ), žȯlty = żółty (psl. *žьltъ),
• eł:
  • iz psl. *ъl po velarnyh k, g, napr. kȯlbasa = kiełbasa (psl. *kъlbasa), gȯlk ≈ zgiełk (psl. *gъlkъ, staropoljsko giełk),
  • iz psl. *ьl prěd tvrdymi d, n, t, ł, s, z, r, napr. vȯlna = wełna (psl. *vьlna), pȯlny = pełny (psl. *pьlnъ),
• łu, ło iz psl. *ъl v drugyh kontekstah, napr. dȯlgy = długi (psl. *dъlgъ), kadȯlb = kadłub (psl. *kadъlbъ), tȯlmač = tłumacz, sȯlńce = słońce (psl. *sъlnьce, staropoljsko słuńce),
• il iz psl. *ьl v drugyh kontekstah, napr. vȯlk = wilk (psl. *vьlkъ), vȯlgky ≈ wilgotny (psl. *vьlgъkъ, staropoljsko wilgi), mȯlčati = milczeć (psl. *mьlčati), vȯlga = wilga (psl. *jьvьlga).

Ale takyh slov ne jest veliko mnogo i boljšest iz njih jest v prikladah povyše.

Bukvy r i ŕ: kogdy stojet pri samoglaskě, odpovědajut poljskym r (ms. r prěd zadnjimi samoglaskami i v koncu slova) i rz (ms. r prěd prědnjimi samoglaskami, t.j. e, ě, i, i ms. ŕ), napr. kråtky = krótki, rěka = rzeka, zvěŕ = zwierz. Kogdy stojet medžu dvěma suglaskami, togdy r kontinuuje praslovjanske *ъr a ŕ praslovjanske *ьr i odpovědajut poljskym:

• ar:
  • r vsegdy, napr. trg = targ, grb = garb, hrt = chart,
  • ŕ prěd tvrdymi d, n, t, ł, s, z, r, napr. mŕtvy = martwy, tvŕdy = twardy, zŕno = ziarno, čŕny = czarny,
• mekčeče er, erz: ŕ v drugyh kontekstah, napr. pŕś = pierś, cŕkȯv = cerkiew, vŕba = wierzba.

Zauvaži tož take pary jak napr. čŕny, čŕněti = czarny, czernieć, tvŕdy, tvŕditi = twardy, twierdzić s ar prěd tvrdymi d, n i er prěd mekkymi.

Izključenja i neregularnosti

Vse jezyky se izměnjajut i někogdy dělajut neregularne izměny črěz analogiju do inyh form. Take izměny byli i v historiji poljskogo, i takož ine izměny črěz analogiju jestvujut v medžuslovjanskom. Iz pričiny takyh izměn ne vsegdy regularne pravila opisane vyše dobro rabotajut. V toj sekciji opisane sut něktore pripady kde pravila ne rabotajut dobro i kak věděti ktora bukva jest pravilna v medžuslovjanskoj formě.

Bukvy ć i đ – jak opisano vyše, one generalno odpovědajut poljskym c, dz (kogdy izměnjajut se v t, ć; d, dź) – ale zauvaži slědujuče izključenja:

• infinitivy glagolov – kogdy poljsky imaje končinu glagolov na -c, medžuslovjansky imaje -kti abo -gti podolg korena glagola; to jest analogična izměna v medžuslovjanskom, dělajuča jezyk regularnějšim i prostějšim; napr. poljsko piec = ms. pekti (ibo piekę = pekų), pl. móc = ms. mogti (ibo mogę = mogų), pl. biec = ms. běgti (ibo biegł, biegnę = běgl, běžų);
• končiny glagolnyh imennikov -cenie, -dzenie – někogdy poljskym imennikam s tymi končinami odpovědajut regularno medžuslovjanske -ćeńje, -đeńje (napr. tracenie = traćeńje), ale v inyh pripadah medžuslovjanske -děńje, -těńje (widzenie = viděńje) – zatom kak věděti ktora končina jest pravilna v medžuslovjanskom?
  • jestli infinitiv glagola v poljskom jest zakončeny na -ić a pasivno pričestje na -cony, -dzony, togdy rabotaje regularno pravilo i ms. imaje -ćeńje, -đeńje, napr. pl. utracić, utracony, zatom utracenie = utraćeńje (i utratiti, utraćeny) v medžuslovjanskom, pl. chłodzić, chłodzony, zatom chłodzenie = hlåđeńje (hlåditi, hlåđeny) v medžuslovjanskom, pl. rodzić, rodzony, zatom rodzenie = rođeńje (roditi, rođeny) v medžuslovjanskom,
  • jestli infinitiv jest zakončeny na -eć a pasivno pričestje na -ciany, -dziany, togdy medžuslovjansky imaje -těńje, -děńje, napr. pl. lecieć, leciany, zatom lecenie = letěńje (letěti, letěny), pl. chcieć, chciany, zatom chcenie = htěńje, hotěńje (h(o)těti, h(o)těny), widzieć, widziany, zatom widzenie = viděńje (viděti, viděny), pl. wiedzieć, wiedziany, zatom wiedzenie = věděńje (věděti, věděny),

    to izključenje jestvuje iz pričiny izměny v poljskom, originalne formy imennikov zvučili lecienie, chcienie, widzienie, wiedzienie – ale v poljskom končiny -cienie, -dzienie byli izměnjene pod vlivom glagolov na -ić v -cenie, -dzenie (ale ne byli izměnjene pričestja: leciany, widziany i t.d.), formy s originalnymi -ci-, -dzi- sut takož vidime v glagolah s analogičnoju izměnoju -eć v -ać v infinitivu, napr. przeodziać (się), przeodziany, przeodzianie (się) = prěoděti (sę), prěoděny, prěoděńje.

Ukrajinsky

Bukvy s hačkami: š, č, ž generalno odpovědajut ukrajinskym ш, ч, ж (čas = час, nošeńje = ношення, žiti = жити).

Medžuslovjanske ć i đ odpovědajut generalno ukrajinskym ч i ж abo дж, napr. ćuđi = чужий, noć = ніч, međa = межа. Te bukvy označajut praslovjanske jotovane t i d i često se izměnjajut v т i д v inyh formah: straćeny = страчений (sravni stratiti = стратити), sųđeńje = судження (sr. sųd, sųditi = суд, судити), viđų = виджу, бачу (sr. viděti = видіти, бачити), utraćati = утрачати (sr. utrata, utratiti = утрата, утрат'ити).

Bukvy i i y: generalno medžuslovjanske i, y odpovědajut ukrajinskoj samoglaskě и. Napriklad: činiti = чинити, cirk = цирк, žiti = жити, měriti = мірити, ale někogdy ukrajinskomu і: uši = уші, вуха, stari ljudi = старі люди.

Bukvy ę i ų:

• ę odpovědaje ukrajinskomu я (abo а po mekkyh), napr. język = язик, мова, čęsť = часть, частина, vzęti = узяти, desęť = десять,
• (j)ų odpovědaje ukrajinskym у, ю, napr. bųdųt = будуть, dųb = дуб, golųbi = голуби, imajų = маю.

Medžuslovjansko å jest uživano někogdy tam kde ukrajinsky imaje оро, оло – tak zvany polnoglas (a južne jezyky imajut ra, la, poljsky ro, ło), napr. bråda = борода (praslov. *borda), vråta = ворота (psl. *vorta), gråd = город (psl. *gordъ), blåto = болото (psl. *bolto), glåd = голод (psl. *goldъ).

Bukvy ě, e, i ė:

• ě vsegdy odpovědaje ukrajinskomu і (rědko и), napr. sědati, sěděti = сідати, сидіти, izměna, izměniti = зміна, змінити, letěti, letěl, lětati = летіти, летів, літати, odděl, děliti = відділ, ділити, lěs, lěśny = ліс, лісний, gnězdo = гніздо, věra, věriti = віра, вірити,
  • rě često odpovědaje ukrajinskomu ере s polnoglasom (iz praslovjanskogo *TerT): prěd = перед, srěda = середа;
  • lě često odpovědaje ukrajinskomu оло s polnoglasom (iz praslovjanskogo *TelT): mlěko = молоко, vlěkti = волокти;
• e v medžuslovjanskom odpovědaje ukrajinskym е, є v otvorjenyh silabah (tj. v koncu slova ili prěd suglaskoju budučeju v slědujučej silabě) onože sę izměnjaje v і v zatvorjenyh (prěd několikom suglasok, ili prěd suglaskoju v koncu slova), napr. selo, sel = село, сіл, Kyjev, v Kyjevě (v Kyjevu) = Київ, у Києві, svęćeńje = свячення; rědko tož (ь)о (slova pozajete iz poljskogo?): žena = жона, жінка (sr. poljsko żona), let, leta, letěti = літ, льоту / лету, летіти (sr. poljsko lot); jestvuje tož mnogo izključenij s е v zatvorjenyh i і v otvorjenyh silabah, iz pričiny analogičnyh izměn v ukrajinskom, napr. bereš = береш, ženka, ženȯk = жінка, жінок.
• ė odpovědaje izběgajučemu е: pės, psa = пес, пса, dėń, dńa = день, дня, někogdy tož о po mekkyh glaskah: byčėk, byčka = бичок, бичка.

Bukvy o i ȯ:

• o odpovědaje ukrajinskomu о v otvorjenyh silabah onože sę izměnjaje v і v zatvorjenyh, napr. kot, kota = кіт, кота, rok, roka = рік, року, v dalekoj Ukrajině = у далекій Україні,
  • časom ві- v zatvorjenoj silabě v početku slova: odděl = відділ, okno = вікно;
• ȯ odpovědaje ukrajinskomu izběgajučemu о: budynȯk, budynka = будинок, будинку, pěsȯk, pěska = пісок, піску; v jednosilabičnyh slovah v ukrajinskom često to о ostaje se v sklonjenju: krȯv, krve = кров, крові, lȯb, lba = лоб, лоба;
  • medžuslovjansko ȯl, kogdy kontinuuje praslovjanske *ьl, *ъl (najčestěje medžu dvěma suglaskami), odpovědaje ukrajinskomu ов, rědko о abo ол: mȯlva = мова (psl. *mъlva), kȯlbasa = ковбаса (psl. *kъlbasa), žȯlty = жовтий (psl. *žьltъ), vȯlna = вовна (psl. *vьlna), pȯlny = повний (psl. *pьlnъ), dȯlgy = довгий (psl. *dъlgъ), tȯlmač = товмач, sȯlńce = сонце (psl. *sъlnьce, starorussko сълньце), vȯlk = вовк (psl. *vьlkъ), vȯlgky = вогкий (psl. *vьlgъkъ), mȯlčati = мовчати (psl. *mьlčati), vȯlga = іволга (psl. *jьvьlga).

Bukvy r i ŕ:

• kogdy stojet pri samoglaskě, odpovědajut ukrajinskomu р (ms. r prěd samoglaskami i v koncu slova), napr. kråtky = короткий, rěka = ріка, zvěŕ = звір;
• kogdy stojet medžu dvěma suglaskami, togdy r kontinuuje praslovjanske *ъr a ŕ praslovjanske *ьr i odpovědajut:
  • r ukrajinskomu ор, napr. trg = торг, grb = горб, hrt = хорт,
  • ŕ ukrajinskomu ер, napr. mŕtvy = мертвий, tvŕdy = твердий, zŕno = зерно, pŕsi = перси, cŕkȯv = церква, церков, vŕba = верба; takož ор po ч: čŕny = чорний, čŕt = чорт.

Neslovjansky

ė i ȯ sut "běgajuče samoglasky", čto znači: one se mogut izgubiti v inakyh padežah. Napr.: otėc (otca...), pės (psa...), byčėk (byčka...), kȯl (kla...)