Sbornik:Najstrašnějši priton v Pragě - Аркадий Аверченко

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
Jump to navigation Jump to search
This text is published in Medžuviki library under the terms of fair use.

It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.

⁘ Najstrašnějši priton[1] v Pragě ⁘
Самый страшный притон в Праге
Avtor: Аркадий Тимофеевич Аверченко
Prěvod: Victor Matveev

Ja zapytal něktorogo prijatelja Čeha - velikogo eksperta pražskogo žitja:

- Skažite, imajete li vy v Pragě kake-nebuď pritony?

- Čto vy nazyvajete "pritony"? - ostražno osvědomil sę prijatel'. 

- Nu... někaki priton, užasny, zlověstny - gde sbirajut se ubijci, zločinniki, råzbojniki i ih damy - bezbožne ženy, ktore flirtujut s gostjem i privodet jego pod udar noža svojego druga.

- Za čto vam to? Isus Hristos!

- Ljubju silne preživanja... Ja putoval v Pariži, Rimě, Konstantinopolě po takim strašnym městam, gde ruka vsegda dòlžna byti v kěšeni, a prst na spustě[2] browning-а.

- Da... Take města imajut se v Pragě, - s něktorojų daže grdosťų skazal Čeh, - ja znajų jedin taky priton, kògda ja tam byl - u mene krv zamražala v žilah...

- Prošų, adres!..

- Nu, za čto vam rizikovati?!

- Ah, vy ne razumějete, kaki jest šarm v riziku!  Kųdy tamo dojěhati?

- Hm! Ne, istinno - ne sòvětujų. Ale kako želajete. Vot vam adres... 


***


Srdce moje glåsno bilo, ja putoval po vuzkoj, těmnoj ulicě, ktoru malo osvětljali rědke ulične lampy... Nečisty dvuetažny dom... V oknah byli vidime strånne těni... Slyšali se ostre zvuki strånnoj muziki i hriply směh... 

Ja kolěbal se několiko sekund, otvoril dveri i všel. 

Dušny, dymny vzduh, i v toj mglě kružili v divnom shimmy dvě zlověstne pary. Pri mojem pojavjenji obě pary zamedlili se i mòlvili:

- Mfuteta!

- Poklona! 

Ja prvy raz viděl takih privětlivyh ubijcev, takyh naivnyh razbojnyh dam. 

- Ehe, - pomyslil ja, - oni čěkajųt, až usnut moje podzrěnja, mene budut pojiti  kakoju-nebųd' otravoju, aby poslě zarězati. Nu, dobro, poborimo sę. 

Ja sědl za veliki stol blizko dymećego trųbkoju starogo člověka, ktory imal zlověstny, podzirlivy vid - i jesm stuknul po stolu:

- Dajte mene likera! 

Stary råzbojnik, videći, čto k mně nikto ne prihodi, počel krutiti sę:

- Pan vrhnik! Sej gospodin želaje likera. Za čto vy jego mučite?!

- E, - pomyslil ja, - blågi glås i sedm grěhov vò srdci. 

I jesm dobavil vyzòvajuće:

- Ja imaju toliko tysećnu banknotu. Možno potòm råzměnjiti? 

Diavòlsko spokojstvo u sih češskih ubijcev i zločincev. Parižske ili konstantino-poljske razom prěrězali by grlo vlastniku takoj banknoty, a se - nikoliko vnimanja. 

- Ne trevožite sę, pan. Kako-nebųď razměnimo. 

- Vy jeste Rus? - hytro spytal me užasny starec hriplo, dymeći svojeju ogromnoju krivoju trubkoju...

- Da. Rus. Može byti vas to obražaje?

- Ne, ja ljubju Rusov. Toliko ja udivjaju sę kako Rusy mogut nositi so soboju take velike pěnezy. Možno utratiti. 

- Da. - usměhnųl sę ja sarkastično. - Ili někto prěrěže[3] grlo i odbere.

Očevidno, ja ugadal mysli hitrogo starca, ibo on prěstrašeno odšel od mene. 

Podšla prijateljka jednogo z ubijcev i, sedši obok, spytala starca:

- Imajete li cigarety? 

- Prošų - vměšal sę ja provokatorsko - može želajete vina? Likera? 

Ja rěšil råzdražiti jejina bandita, råzgněvati go. 

- Možno vas pocělovati?

- Jestli vam bude v tom radosť, prošų, - počela smějati se ona. 

(Bože, neščestlivo tvorjenje... Nu, čto ona znaje, čto čitala? Ubogi kusok dikogo mesa!..) 

- Vy jeste Rus? - spytala ona, popivajući liker. 

- Da, moja draga, Rus! I imajų pěnezy - ha, ha, ha!

- Ja čitala russkyh pisateljev. Vy znajete Čirikova?

- Zapravdų čitali Čirikova?

- Ja jego mnogo čitala. I Kuprina čitala, i Averčenko... 

"Aa. Diavòl tebe vòzmi", - pomyslil ja. 

Mně sdělalo se dušno. 

- Kelner. Učet prosim.

Jedin iz ubijcev prinesl mně učet, drugi - vlamyvatelj - měnjal moj tyseć korun. 

"Sejčas bųdųt rězati". 

Diavolsko spokojstvo - nikto daže malogo dviženja ne sdělal. 

"Korun na dvěstě obměna", - objavilo se slabo utěšenje. 

S legkoju dosadoju ja vstal.

- Mfuteta, - skazal strašny starec.

- Poklona. Dobra noć, - prostili se so mnojų dvoje iz vugla (věrojetno - pistolniki!) 


***


Ja vyšel na pustu, těmnu ulicu. Prošel kvartal. Iznenada - uslyšal  zvuk begućih nog za  soboju. Posmotril nazad - tako ono točno jest. Mlådy ubijca, prijateljku ktorogo ja neostråžno pocěloval, doganjal me. 

"Hm... Vot ono! Načinaje se!" 

Ja stanųl tylom do stěny i prigotovil sę k obråně. 

- Izvinite, drågi pan, - skazal sej člověčij směť - vy, kògda brali pěnezy, - utratili okolo stola peťdeset korun... Vot - vòzmite! 

Shvativši sę rukami za glåvu, ja kidnųl pěnezy, beznadějno zastonal[4] i poběgl proč od udivjenogo "člověčego směťa". 


***


Vot, čto jest "najstrašnejši priton v Pragě"! Dlja velikogo, dobro ustrojenogo gråda - to jest sòvsěm nedobro. 


***


Roditeli! Jestli v kině pokazyvajųt velmi nepristojny film - možete poslati svoje děti v toj priton. Tam bude priličněje. 


Praga, 1923.


Objasnjenja[praviti | praviti kod]

  1. nemaje slova slovniku ang:pub(derogatory)
  2. nemaje slovniku spusť anglijski:trigger(of a gun) p
  3. sěvernoslovjansko budućno vrěme
  4. za- stonati anglijski:moan