Sbornik:Najstrašnějši priton v Pragě - Аркадий Аверченко

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
This text is published in Medžuviki library under the terms of fair use.

It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.

⁘ Najstrašnějši priton[1] v Pragě ⁘
Самый страшный притон в Праге
Avtor: Аркадий Тимофеевич Аверченко
Prěvod: Victor Matveev

Ja zapytal něktorogo prijatelja Čeha - velikogo eksperta pražskogo žitja:

- Skažite, imajete li vy v Pragě kake-nebuď pritony?

- Čto vy nazyvajete "pritony"? - ostražno osvědomil sę prijatel'. 

- Nu... někaki priton, užasny, zlověstny - gde sbirajut se ubijci, zločinniki, råzbojniki i ih damy - bezbožne ženy, ktore flirtujut s gostjem i privodet jego pod udar noža svojego druga.

- Za čto vam to? Isus Hristos!

- Ljubju silne preživanja... Ja putoval v Pariži, Rimě, Konstantinopolě po takim strašnym městam, gde ruka vsegda dòlžna byti v kěšeni, a prst na spustě[2] browning-а.

- Da... Take města imajut se v Pragě, - s něktorojų daže grdosťų skazal Čeh, - ja znajų jedin taky priton, kògda ja tam byl - u mene krv zamražala v žilah...

- Prošų, adres!..

- Nu, za čto vam rizikovati?!

- Ah, vy ne razumějete, kaki jest šarm v riziku!  Kųdy tamo dojěhati?

- Hm! Ne, istinno - ne sòvětujų. Ale kako želajete. Vot vam adres... 


***


Srdce moje glåsno bilo, ja putoval po vuzkoj, těmnoj ulicě, ktoru malo osvětljali rědke ulične lampy... Nečisty dvuetažny dom... V oknah byli vidime strånne těni... Slyšali se ostre zvuki strånnoj muziki i hriply směh... 

Ja kolěbal se několiko sekund, otvoril dveri i všel. 

Dušny, dymny vzduh, i v toj mglě kružili v divnom shimmy dvě zlověstne pary. Pri mojem pojavjenji obě pary zamedlili se i mòlvili:

- Mfuteta!

- Poklona! 

Ja prvy raz viděl takih privětlivyh ubijcev, takyh naivnyh razbojnyh dam. 

- Ehe, - pomyslil ja, - oni čěkajųt, až usnut moje podzrěnja, mene budut pojiti  kakoju-nebųd' otravoju, aby poslě zarězati. Nu, dobro, poborimo sę. 

Ja sědl za veliki stol blizko dymećego trųbkoju starogo člověka, ktory imal zlověstny, podzirlivy vid - i jesm stuknul po stolu:

- Dajte mene likera! 

Stary råzbojnik, videći, čto k mně nikto ne prihodi, počel krutiti sę:

- Pan vrhnik! Sej gospodin želaje likera. Za čto vy jego mučite?!

- E, - pomyslil ja, - blågi glås i sedm grěhov vò srdci. 

I jesm dobavil vyzòvajuće:

- Ja imaju toliko tysećnu banknotu. Možno potòm råzměnjiti? 

Diavòlsko spokojstvo u sih češskih ubijcev i zločincev. Parižske ili konstantino-poljske razom prěrězali by grlo vlastniku takoj banknoty, a se - nikoliko vnimanja. 

- Ne trevožite sę, pan. Kako-nebųď razměnimo. 

- Vy jeste Rus? - hytro spytal me užasny starec hriplo, dymeći svojeju ogromnoju krivoju trubkoju...

- Da. Rus. Može byti vas to obražaje?

- Ne, ja ljubju Rusov. Toliko ja udivjaju sę kako Rusy mogut nositi so soboju take velike pěnezy. Možno utratiti. 

- Da. - usměhnųl sę ja sarkastično. - Ili někto prěrěže[3] grlo i odbere.

Očevidno, ja ugadal mysli hitrogo starca, ibo on prěstrašeno odšel od mene. 

Podšla prijateljka jednogo z ubijcev i, sedši obok, spytala starca:

- Imajete li cigarety? 

- Prošų - vměšal sę ja provokatorsko - može želajete vina? Likera? 

Ja rěšil råzdražiti jejina bandita, råzgněvati go. 

- Možno vas pocělovati?

- Jestli vam bude v tom radosť, prošų, - počela smějati se ona. 

(Bože, neščestlivo tvorjenje... Nu, čto ona znaje, čto čitala? Ubogi kusok dikogo mesa!..) 

- Vy jeste Rus? - spytala ona, popivajući liker. 

- Da, moja draga, Rus! I imajų pěnezy - ha, ha, ha!

- Ja čitala russkyh pisateljev. Vy znajete Čirikova?

- Zapravdų čitali Čirikova?

- Ja jego mnogo čitala. I Kuprina čitala, i Averčenko... 

"Aa. Diavòl tebe vòzmi", - pomyslil ja. 

Mně sdělalo se dušno. 

- Kelner. Učet prosim.

Jedin iz ubijcev prinesl mně učet, drugi - vlamyvatelj - měnjal moj tyseć korun. 

"Sejčas bųdųt rězati". 

Diavolsko spokojstvo - nikto daže malogo dviženja ne sdělal. 

"Korun na dvěstě obměna", - objavilo se slabo utěšenje. 

S legkoju dosadoju ja vstal.

- Mfuteta, - skazal strašny starec.

- Poklona. Dobra noć, - prostili se so mnojų dvoje iz vugla (věrojetno - pistolniki!) 


***


Ja vyšel na pustu, těmnu ulicu. Prošel kvartal. Iznenada - uslyšal  zvuk begućih nog za  soboju. Posmotril nazad - tako ono točno jest. Mlådy ubijca, prijateljku ktorogo ja neostråžno pocěloval, doganjal me. 

"Hm... Vot ono! Načinaje se!" 

Ja stanųl tylom do stěny i prigotovil sę k obråně. 

- Izvinite, drågi pan, - skazal sej člověčij směť - vy, kògda brali pěnezy, - utratili okolo stola peťdeset korun... Vot - vòzmite! 

Shvativši sę rukami za glåvu, ja kidnųl pěnezy, beznadějno zastonal[4] i poběgl proč od udivjenogo "člověčego směťa". 


***


Vot, čto jest "najstrašnejši priton v Pragě"! Dlja velikogo, dobro ustrojenogo gråda - to jest sòvsěm nedobro. 


***


Roditeli! Jestli v kině pokazyvajųt velmi nepristojny film - možete poslati svoje děti v toj priton. Tam bude priličněje. 


Praga, 1923.


Objasnjenja[izměniti | izměniti kod]

  1. nemaje slova slovniku ang:pub(derogatory)
  2. nemaje slovniku spusť anglijski:trigger(of a gun) p
  3. sěvernoslovjansko budućno vrěme
  4. za- stonati anglijski:moan