Sbornik:Najstrašnějši priton v Pragě - Аркадий Аверченко
It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.
| ⁘ Najstrašnějši priton[1] v Pragě ⁘ Самый страшный притон в Праге | |
|---|---|
| Avtor: | Аркадий Тимофеевич Аверченко |
| Prěvod: | Victor Matveev |
Ja zapytal něktorogo prijatelja Čeha - velikogo eksperta pražskogo žitja:
- Skažite, imajete li vy v Pragě kake-nebuď pritony?
- Čto vy nazyvajete "pritony"? - ostražno osvědomil sę prijatel'.
- Nu... někaki priton, užasny, zlověstny - gde sbirajut se ubijci, zločinniki, råzbojniki i ih damy - bezbožne ženy, ktore flirtujut s gostjem i privodet jego pod udar noža svojego druga.
- Za čto vam to? Isus Hristos!
- Ljubju silne preživanja... Ja putoval v Pariži, Rimě, Konstantinopolě po takim strašnym městam, gde ruka vsegda dòlžna byti v kěšeni, a prst na spustě[2] browning-а.
- Da... Take města imajut se v Pragě, - s něktorojų daže grdosťų skazal Čeh, - ja znajų jedin taky priton, kògda ja tam byl - u mene krv zamražala v žilah...
- Prošų, adres!..
- Nu, za čto vam rizikovati?!
- Ah, vy ne razumějete, kaki jest šarm v riziku! Kųdy tamo dojěhati?
- Hm! Ne, istinno - ne sòvětujų. Ale kako želajete. Vot vam adres...
***
Srdce moje glåsno bilo, ja putoval po vuzkoj, těmnoj ulicě, ktoru malo osvětljali rědke ulične lampy... Nečisty dvuetažny dom... V oknah byli vidime strånne těni... Slyšali se ostre zvuki strånnoj muziki i hriply směh...
Ja kolěbal se několiko sekund, otvoril dveri i všel.
Dušny, dymny vzduh, i v toj mglě kružili v divnom shimmy dvě zlověstne pary. Pri mojem pojavjenji obě pary zamedlili se i mòlvili:
- Mfuteta!
- Poklona!
Ja prvy raz viděl takih privětlivyh ubijcev, takyh naivnyh razbojnyh dam.
- Ehe, - pomyslil ja, - oni čěkajųt, až usnut moje podzrěnja, mene budut pojiti kakoju-nebųd' otravoju, aby poslě zarězati. Nu, dobro, poborimo sę.
Ja sědl za veliki stol blizko dymećego trųbkoju starogo člověka, ktory imal zlověstny, podzirlivy vid - i jesm stuknul po stolu:
- Dajte mene likera!
Stary råzbojnik, videći, čto k mně nikto ne prihodi, počel krutiti sę:
- Pan vrhnik! Sej gospodin želaje likera. Za čto vy jego mučite?!
- E, - pomyslil ja, - blågi glås i sedm grěhov vò srdci.
I jesm dobavil vyzòvajuće:
- Ja imaju toliko tysećnu banknotu. Možno potòm råzměnjiti?
Diavòlsko spokojstvo u sih češskih ubijcev i zločincev. Parižske ili konstantino-poljske razom prěrězali by grlo vlastniku takoj banknoty, a se - nikoliko vnimanja.
- Ne trevožite sę, pan. Kako-nebųď razměnimo.
- Vy jeste Rus? - hytro spytal me užasny starec hriplo, dymeći svojeju ogromnoju krivoju trubkoju...
- Da. Rus. Može byti vas to obražaje?
- Ne, ja ljubju Rusov. Toliko ja udivjaju sę kako Rusy mogut nositi so soboju take velike pěnezy. Možno utratiti.
- Da. - usměhnųl sę ja sarkastično. - Ili někto prěrěže[3] grlo i odbere.
Očevidno, ja ugadal mysli hitrogo starca, ibo on prěstrašeno odšel od mene.
Podšla prijateljka jednogo z ubijcev i, sedši obok, spytala starca:
- Imajete li cigarety?
- Prošų - vměšal sę ja provokatorsko - može želajete vina? Likera?
Ja rěšil råzdražiti jejina bandita, råzgněvati go.
- Možno vas pocělovati?
- Jestli vam bude v tom radosť, prošų, - počela smějati se ona.
(Bože, neščestlivo tvorjenje... Nu, čto ona znaje, čto čitala? Ubogi kusok dikogo mesa!..)
- Vy jeste Rus? - spytala ona, popivajući liker.
- Da, moja draga, Rus! I imajų pěnezy - ha, ha, ha!
- Ja čitala russkyh pisateljev. Vy znajete Čirikova?
- Zapravdų čitali Čirikova?
- Ja jego mnogo čitala. I Kuprina čitala, i Averčenko...
"Aa. Diavòl tebe vòzmi", - pomyslil ja.
Mně sdělalo se dušno.
- Kelner. Učet prosim.
Jedin iz ubijcev prinesl mně učet, drugi - vlamyvatelj - měnjal moj tyseć korun.
"Sejčas bųdųt rězati".
Diavolsko spokojstvo - nikto daže malogo dviženja ne sdělal.
"Korun na dvěstě obměna", - objavilo se slabo utěšenje.
S legkoju dosadoju ja vstal.
- Mfuteta, - skazal strašny starec.
- Poklona. Dobra noć, - prostili se so mnojų dvoje iz vugla (věrojetno - pistolniki!)
***
Ja vyšel na pustu, těmnu ulicu. Prošel kvartal. Iznenada - uslyšal zvuk begućih nog za soboju. Posmotril nazad - tako ono točno jest. Mlådy ubijca, prijateljku ktorogo ja neostråžno pocěloval, doganjal me.
"Hm... Vot ono! Načinaje se!"
Ja stanųl tylom do stěny i prigotovil sę k obråně.
- Izvinite, drågi pan, - skazal sej člověčij směť - vy, kògda brali pěnezy, - utratili okolo stola peťdeset korun... Vot - vòzmite!
Shvativši sę rukami za glåvu, ja kidnųl pěnezy, beznadějno zastonal[4] i poběgl proč od udivjenogo "člověčego směťa".
***
Vot, čto jest "najstrašnejši priton v Pragě"! Dlja velikogo, dobro ustrojenogo gråda - to jest sòvsěm nedobro.
***
Roditeli! Jestli v kině pokazyvajųt velmi nepristojny film - možete poslati svoje děti v toj priton. Tam bude priličněje.
Praga, 1923.