Sbornik:Ob horě bratov iz pustynje

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
Jump to navigation Jump to search
⁘ Ob horě bratov iz pustynje ⁘
Avtor: neznajemy
Prěvod: M. Swat
Coptic monks.jpg


Mnogo lět tomu, vò vrěmeni, jegože uže nikto iz dneś živųćih ljudij uže ne pamętaje, něgdě na zemjah dalekogo i goręćogo Juga, na pustyni stal monastyr, a v monastyrě žila mala skupščina monahov. Oni žili v svojem monastyrě, i časi im prěplyvali na molitvě ili råbotě.

Vsakoj nedělje, oni brali svoje kije i plěcaki, i šli několiko kilometrov k crkvi, ktora byla vò sųsědnom selu. Oni brati imali maly hor, i vsjakokråtno pěvali na mšy råzne pěsnje – a pěvali istinno prěkrasno. Kda ljudi vò crkvi slušali ihnje pěvanje, govorili, iže jest tako lěpo, iže možno by pomysliti sobě, iže hory angelov pěvajųt. Kògda monahovie pěvali vesele pěsnje, ljudi iz sela veselili sę zajedno s nimi, kògdy pěvali smųtno, ljudi smųtili sę zajedno s njimi, a poněkògda někto poplakal si nemnožko: tako krasno bylo pěvanje onyh braťev.

Braťa byli mnogo radostni, iže mogųt pěvati, a pěvanjem služiti ljudjam, i hvaliti tym Gospoďa, i tako jim medlo plavaly lěta.

Ale prišlo vrěmę, kògda prošle lěta načęli byti veľmi mnoge: monaham tęžko bylo hoditi kilometrami k crkvi, a, so věkom, takože ih sluh stal vyše zly.

Hoti braťa trenovali mnogo, ihno pěvanje ne bylo uže tako krasno kako prědže, čiste glåsy ostarěli sę, a někoji bratja načęli činiti pogrěški vò napěvě. Ljudi ne govorili im ničto, ibo byli učtivi, ale bylo vse bolje tęžko im ih slušati. Braťa viděli to, i smųtili sę, iže ne mogųt uže råzvesljati srdc ljudij kako prěd davnym vrěmenem. V konci, po někakoj mši, jedin iz ljudi prišel tiho k bratjam, a skazal im aby ne pěvali vęće ibo jest to mu tęžko k slušanju.

Monahovie, uslyšavši to, byli mnogo smųtni, ale imali nadějų, iže to byl jednokråtny slučaj.

Na žalosť poslě několiko vrěmena, načęlo prihoditi vęće ljudij, a kazati: "zaključite vaš hor, za čto hćete pěvati, ako li to zvųči tako bridko" abo "tako nedobro pěvanje ne povinno byti na mši" ili "jeste radovali ljudij a Gospoďa vò prošlosti, tutčas vam trěba ustati".

Bratam bylo mnogo tęžko slušati take slovesa. Někakogo dnja, monahovie, poslě spoľnogo råzmysljanja, pòlni smųtka, postanovili završiti svoj hor. Jedin brat pověděl: "mysljų, iže tako jest istinno najlučše".

Nastųpnų neděljų oni vòzmųli svoje kije, plěcaki, teksti svojih pěsnji ostavili doma i nebystro pošli k crkvi. V polovice stežki, brati uviděli, iže naprotiv nih stoji někaka osoba.

Zainteresovani, podstųpili k njej, a uviděli, iže jest to angel, ktory stoji na srědišču drågi, i so glåvojų vniz, plače.

Monahovie råzčulili sę glųboko i načęli pytati go: "Trěba li ti pomoći? Kto ti sdělal krivdų? Za čto jesi ovako smųtny?"

Angel skazal: "Ah, braťa, ne samo ja jesm smųtny. Poslal mę ovamo Gospoď, ibo denj oplakivanja jest nyně vò vsěm Něbesi."

Braťa, prěstrašeni, zapytali:"Čto sę stalo, čemu taka tragedija? Kto vam prinesl toliko smųtka?"

"Ah, braťa, ne znajete li vy, iže od kògda jeste skončili pěvati, veś nebeski ljud plače?"

Poslě tyh rěči angel izniknųl, a brati mnogo podkrěpjeni i veseli pošli k crkvi, pěvajųći, a hvaljųći Boga.