Sbornik:Otec i syn

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
This text is published in Medžuviki library under the terms of fair use.

It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.

⁘ Otec i syn ⁘
Avtor:
Prěvod: Jan van Steenbergen



Syn: «Tato, mogu li zadati ti pytanje?»
Otec: «Da, očevidno, o čem?»
Syn: «Tato... koliko penezev zarabotuješ na časinu?»
Otec: «To ne jest tvoje delo, a voobče za čto pytaješ o takyh večah?»
Syn: «Jedino jesm htel znati, koliko zarabotuješ na časinu... ne srdi se.»
Otec: «Ako li absolutno potrebuješ to znati, togda ti povem. Ja zarabotuju 50 evro na časinu.»
Syn: «Oooo»... pogledal vniz i smutno zapytal... «Tato, mogu li pozajmati si od tebe 10 evro?»
Otec razgneval se.
«Syne, ako pytaješ jedino, ibo hočeš pozajmati si peneze že bys kupil sobe glupu igračku ili nekoje drugo bezsmysľno govno, togda v tojže hvilji idi premo k svojej komnate i vskoči v lože. I podumaj o tem, čemu ty jesi taky samoljubny! Ja težko rabotaju vsaky denj za... tako detinsko i egoistično vodženje kako tvoje?!»
Hlapec tiho odšel k svojej komnate i zatvoril dveri.
Muž usedl i, dumajuči o mladcevyh pytanjah, načel ješče bolje srditi se. Kako on smeje pytati, jedino že by odbral mi peneze?
Minula časina, emocije uspokojili se i muž načel razmysljati:
«Može byti toj maly napravdu potreboval te 10 evro na nečto mnogo važnogo za njego... on nikogda ne prosil peneze.»
On vstal, pošel spokojno k synovoj komnate i otvoril dveri...
«Synče, spiš?» - zapytal.
«Ne tato, ja ne spju.»
«Ja pomysljal sobe, že jesm reagoval na tvoje pytanja nemnožko preostro... Znaješ li, ja težko rabotaju, a dnešnji denj byl osoblivo umarjajuči i dolgy...» Vzel iz kešeni banknotu. «Prošu, 10 evro ktore jesi prosil...»
Hlapec usedl smesta i usmehnul se. «Ooo, blagodarju, tato!»
Potom segnul svojeju maloju ručkoju pod poduškoju, iztegnul nekolilo sgnetenyh banknot i pokazal je otcu. Muž uvidel, že hlapec uže imel peneze i gnev načel vračati ponovno.
Medlo hlapec čislil svoje peneze, a potom poziral na otca s izrazom radosti na licu.
«Za čto hočeš imeti bolje penezev, ako uže imaješ peneze?» zapytal otec.
«Tomu že ne imel jesm dostatočno, ale sejčas už stači», odgovoril hlapec sčestlivo.
«Tato, sobral jesm uže 50 evro. MOGU LI SEJČAS KUPITI ČASINU TVOJEGO VREMENE? Prošu, zautra vrati se doma raneje, dabysmo mogli večerjati zajedno...»

Otec sedal kako by bleskavica go udarila. Posle dolgoj hvilje objel svojego syna i načel prositi go za odpuščenje...

To bylo malenko pripomnjenje za vseh, ktori težko rabotajut v žitji. Pomnite: ako prestaješ byti uspešny v rabote, firma bude izvolniti te i zameniti te na nekogo lepšego i menje dragogo. Ale kogda vsled raboty budeš utratiti blizkogo človeka... za nikake peneze ne budeš kupiti go nanovo. I to jest utrata, ktoru budeš nositi s soboju do konca žitija. Ne nezadbyvaj semejstva i prijateljev!