Sbornik:Putovanje v Srbiju, 17 avgusta 2011 (Andrej Moraczewski)

Iz Medžuviki, svobodnoj encyklopedije
Jump to navigation Jump to search
This text is published in Medžuviki library under the terms of fair use.

It is not released under Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license until its authors will explicitly say so.

⁘ Putovanje v Srbiju ⁘
Avtor: Andrej Moraczewski
Prěvod: pisano medžuslovjanskom[1]



17 avgusta 2011.


Užice – Mokra Gora


Naše putovanje se prodolžilo k granice Bosniji, k mestam, proslavjenym Emirom Kusturiceju. Glavny moj celj byla Šarganska osmica – vuzkokolejna železnica[2], razmeščena v gorah nedaleko od grada Užice. Kogda govorim «nedaleko» – myslim kak kajury[3], 30-50 kilometra. «Dojdemo nekako»[4], myslim. Posle nekoliko tyseč kilometrov to ne je mnogo. Izojdemo rano jutrom, v toj že denj se prevezemo osmiceju i nastavimo puť v Črnu Goru. Do Užic mogli jesmo dojdti vozom, ale Jovana rekla, že avtobusom bude brzeje i udobneje. Udobneje – to je pravda, to byl udobny međugradny avtobus s kondicionerom i muzikoju, ale dolgosť putovanja se okazala jednakoju. Dosegnuli jesmo Užic bliz 13:00.

Gostinica "Zlatibor", Užice, Srbija

Užice je radeje turističny grad, myslim, on je osnovoju za putovanje po goram Zapadnoj Srbiji. Ale myslim, jego značenje bylo preocenjeno vo vremena socializma: v sredine grada se povyša ogromny budynok hotela «Zlatibor» brutalnogo izgleda. (Toj hotel je proslavjeny filmom «Zavet»: na-ime jego etaži bezuspešno se pokušal izčisliti Cane.) Ale Jovana rekla, že gostinica je nedobra i nikto v jej se ne ostava. Cely grad tako že samo ima izgled socialističnoj epohy.

Obedali jesmo v nekojem kafe nedaleko od železničnoj stancije. Čuje se, že region je turističsky: oficiant od mahu razpoznal, že ne jesmo srby, i govoril s nami anglijskym, ne gledajuči na moje pokušenja v srbskom. V kafe predlagali narodnu srbsku kuhnju – s njeju nas už spoznala Jovana v Belgrade. Glavno jedanje se zove ćevapi. Ono je turečskogo proizhođenja, ale, kak kaže Jovana, srby sut izdelali jego mnogo lepje i vkusneje. To je nečo srednje među kolbaskami i kotletami i je tak gusto i veliko, že nam, neprivyknenym do ogromnyh porcij, dojesti celkom je pretežko. Ne s prosta v Bosniji je taky svaťbeny obred, kogda mladoženihu treba sjesti 20 ćevapov že by jemu dozvolili se oženiti. Za nas prednosť srbskoj kuhnje byla očevidna: jedna porcija ćevapov zamenja soboju cely evropejsky obed, a cena v Užicah je najmenša – 350 dinara (3,5 eura). Ješče jedno jedanje, pljeskavica, se razlikuje od ćevapi samo formoju: plosky veliky «blin». Ćevapi jedajut s lukom (mnogo luka, on je neobhodima česť srbskoj kuhnje) i osoblivym hlebom. Toj hleb my obyčno brali s soboju, i jego nam bylo dosť na cely denj.

Iz Užic do Mokroj Gory jehali jesmo avtostopom. Da, pred tym myslil jesm, že kogda dosegnemo Mokroj Gory, možno ješče shvatiti posledny voz na Osmice... I to bylo by možlivo v Rosiji, kde 50 kilometra ne je udaljenosť. Ale my jesmo v Srbiji, i to je bylo drugo (i ne poslednje) razočarovanje v srbskom avtostope. Največe avta šli polne, celymi rodinami ili s gorami bagaža, ili myslili nedostojnym obstanavjati se nam. Brali nas samo mestne žitelji na svojih prestaryh vozkah s znakami „UZ“ (Užice). Jednym takym avtom byl maly «Renault» 60-i-nekogo goda, razdolbany, u kojego se ne zakryvali dveri s pasažerskogo boka. A jedemo po goram: s leva skala, s desna bezdna, i treba bylo mi se držati za vse, čo se ješče ne odrvalo se v kabine... Premenili jesmo 3 avta i došli jesmo do sela Šargan. Ale to ne je glavna stancija železnice: do Mokroj Gory ješče je 10 km. Stretli jesmo dvojih avtostopnikov, poznali se: mladec iz Niderlandov, devčina iz Franciji. Zapytali sut nas, ne znamo li my, kde je nekoji kemping: jih provodnik piše, že ima byti nekde tu. Jesmo i my v tutom kraju prvy puť. Avtostopniki zapytali starogo muža v suvenirnym magazine – i tutčas ja imal byti prevoditeljem na srbsky, jer ded ne razumel ničo po anglijsky. Kemping, može byti, je ili v Mokroj Gore ili ješče nekde 8 kilometra po drugomu puti. «Iz Rusije? – zapytal mene ded. – Da li znate, kako volimo vas?»


Šarganska osmica, stancija Mokra Gora, Srbija

Vo vsakom slučaju, najdti kemping zajedno s evropej cami nam bylo by nezlym izhodom: my ne jesmo imali nikakogo vida na dnešnje nočevanje. Ale ja ješče imal nadeju dosegnuti Mokroj Gory i shvatiti posledny voz. Razlučili se jesmo s tovarišami po avtostopu i prodolžili jesmo puť. Šarganska Osmica už se reklamovala bilbordom s mapoju i muzejnym parovozom pred njeju na kratkom dele koleji. Stare špaly od železnice sut obyčajnym materialom za budovanje, glavno za trotuary. Na takom trotuare prostojali jesmo ješče predolgo, može byti časinu pređe kogda nas podbral bosnijsky kamion. Šofer ne znal ničo o Mokroj Gore. Pytal, kudy idemo dalje. «Crna Gora? Zašto? Znaš gdje Hrvatska je? Tamo je lijepo more». Jedva jesmo izošli iz kamiona, iz gory se poslyšalo šum železnice – to se už vratil posledny voz na Osmice. Jesmo premnogo pozdno.

Ne je divno, že Kusturica izbral se mesto za svoje filmy: jesm se zaljubil v Mokru Goru smesta. To, čo jesm sobe najvyše potreboval – polna tišina posle grada. Mokra Gora je premnogo podobna s nekojim kolhoznym selkom Rosiji: v glavnom selske domy i nekoliko ceglinnyh, obvezny pametnik žrtvam vojny i to tiho, spokojno žitje, kde vsaky zna vsakogo, jedin denj je podobny drugomu, a maly slučaj je najvažnejša novosť. (sm. «Selo») Prvonačelno Kusturica zamyslil izdelati grad nad Mokroju Goroju i naseliti se tam. Ale posle proslavjenja mesta filmami dreveny grad Mećavnik počeli posečati tolpy turistov. Kusturica tiho izbegl iskati novo mesto za poseljenje, ale ješče tutdenj je možno stresti jego na ulicah Mećavnika. Ne znamo togo, ne jesmo stali se podnimati na goru.

Kakokoli, tutdenj v Mokroj Gore ne jesmo imali čo delati. Posle prihoda poslednogo voza stancija se zatvarjala, vozne bilety se počinajut prodavati zautra. Prohoditi se okolo sela ne jesmo imali želanja. Čestno govoreči, ja imal jesm želanje za ekonomiju prenočevati nekde na gore, pod čistym nebom. Ale bliz stancije, vo dvore jednogo doma babka sbirala suhu travu, i ona k nam vozkliknula, ne trebujemo li prenočevati. Kak i v Kryme, vsaky vlastnik doma dava komnatu za nočevanje turistam: vsudy viset napisy „Sobe“ (komnaty). Cena v 9 evro za osobu nam byla ugodna, i my ostali od mahu. Babka rekla nečo že jestli by my rezervovali komnatu napred to by koštovalo nam 10 evro, ale ne jesm uverjeny, že vse pravo srazumel – moja izkušenosť v srbskom ješče ne je velika. V koridore nemnogo vonjalo močevinoju, ale to ne je bylo ni najmenšim problemom, jer v komnate bylo dobro. Imali se vse udobstva. Kako to bylo naslađenje izidti na balkon i vdohnuti polnu gruď teplogo večernogo vozduha i vgledeti se v mračnu mglu nad tihym selom... Zaspali jesmo rano, v 9 časin.


Objasnjenja[praviti | praviti kod]

  1. Ov tekst jest osovrěmennjena versija teksta iz foruma ZetaBoards, ktory byl pisany na starših versijah medžuslovjanskogo
  2. nema v slovniku, ang:narrow-gauge railway
  3. ględaj russko Каю́р
  4. upotrěbjano jest tu sěverno bųdųćno vrěmę
Putovanje v Srbiju - Andrej Moraczewski ⁜
avgust 2011: Moskva - Ljvov10 avgusta 2011: Ljvov12 avgusta 2011: Užgorod-Beregovo13 avgusta 2011: Timišoara14 avgusta 2011: Žimbolija

14 avgusta 2011: Kikinda-Novi Sad15 avgusta 2011: Novi Sad-Belgrad16 avgusta 2011: Belgrad17 avgusta 2011: Užice-Mokra Gora18 avgusta 2011: Šarganska osmicaOtrudnjenje v Bosniji