Sbornik:Zasměšky absurdne
Šef poznavaje novogo šofera:
- Kako jest vaše rodno ime?
- Mene zovut Ljoša.
- Mene interesuje vaše rodno ime, ibo ja jesm priučeny obračati se k šoferam po rodnom imenu!
- Ja mnim, čto vam bude neudobno nazyvati mene po rodnom imenu...
- Mene ne interesuje, čto ty mniš!
- Moje rodno ime jest Ljuby...
- Jedemo, Ljošo!
-Slušaj, možeš li ubiti mojego byvšego prijatelja, ale tako daby to izględalo čto on sę neumyslno ubil...
-Spokojno, nema problema, možeš mi doveriti.
Pozdneje.
-Gospodine detektive, čto vy ob tom myslite?
-Vidite, nekto togo človeka masakroval kyjom, bodal nožem, a potom ješče polil benzinom i podpalil.
Ne znam toliko za čto on ostavil onų bananovų korų...
Učiteljnica do otca:
-Vaš syn narysoval na stěně komara tako realistično, že jesm svojų rųkų o njego råzbila.
-To ničto serioznogo! On někògdy narysoval v vanně krokodila kako živogo; i jesm črěz narisovano okno vyskočil!
Otče, otče, daleko li jest do Ameriky?
Zatvori sę i vesluj!
Sedi balkansky ded pri propasti i govori:
-122, 122, 122...
Ide turist k dedu:
-Zdar, dede, čto vy čislite?
Balkansky ded udaril turista, smetnul go v propast i čisli dalje:
-123,123,123...
Pesimist vidi temny tunel,
Optimist vidi světlo v tunelu,
Realist vidi približajųći sę pojezd,
a Mašinist vidi trěh idiotov na šinah.
Vhodi svęćennik do avtobusa i kriči:
-Kontrolj svętyh našijnikov!
Slyšųći svęćennika někaky mųž iztęgaje iz-pod oblěčenja ogromny krest i govori:
-Ja imam mesęčny.
Vęćeslav hotěl daby vsi postųpali s njim kako s kråljem.
Ubo jego svaťbena, Božena, spala s jego bratom a potom zajedno go otravili.
-Dobry denj, jest li to dom Petrović?
-Da.
-Mene zovųt Aleksjej Krasnov i bųdų s vami domoviti.
-Ale za što?
-Vy li včera instalovali novy program vašem kompjuterě?
-Da.
-Čitali li vy licencijny programov ugovor?
-Ne, nikto to ne čita.
-Da, točno tako, točno tako…
Lěčiljnja, děl ljudjam s malokrvjem.
Iznenada někaky pacient råzkričal sę:
-Sestro, sestro, mråvka!!
-Nu, itak?
-Toj zverj mę někamo vlěče!!
-Čto jest to? Črveno i škodi zųbam?
-Ceglina.
Sědi člověk pod jablånjų i kųsa jablòko.
Izdnenada iz zemje izhodi velika zadnica, požira jablòko i izčeza v zemji.
Udivjeny člověk hviljų sědi mòlčno pod drěvesem a potom govori:
- Čto to jest bylo!?
A zadnica nanovo iznenada izhodi iz zemje i govori:
- Antonovka![1]
Někaki pytlivy člověk hodi po gorskim selu, a pyta ljudi:
-Dějalo sę li sde někògdy něčto divnogo?
Jedin starec mu odgovoril:
-Nu, da – mòlvi - Vidite onų velikų gorų?
-Da, vidžų.
-Prěd davnym vrěmenem někaky mųž a děva koji sebe velmi milovali vòšli na onų gorų a nikto jih uže sde ne uviděl...
-Nu, ale kako je tako dějanje možno?
-Kake divne pytanija vy činite! Sòšli iz drugoj stråny!
Besěda telefonom:
-Zdråv! Onde jesi li ty?
- Zdråv! Ne, sde jesm ja.
-Ah, izvinite mę, pohybka...
.jpg)
Besěda telefonom:
-Slušajete? Či onde nomer 11 11 11 11?
-Slušajų! Ne, sej nomer 1111 1111.
-Ah, pohybka...
Jovan vråtil sę iz pųtovanija, a govori so svojim bratom:
-...za čem jesme slušali povědky někakogo starogo člověka, ktory imal tako krasny govor, iže jesmo go slušali do pozdnoj noći...
-A o čem on vam govoril?
-Nu, togo už nam ne pověděl...
Objasnjenja
- ↑ ang: antonovka, rod jablånji