Sbornik:Zasměšky ob zvěrjah

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

- Nikogdy ne cělujte zverjev! - govori učiteljka - To jest grozno, tako možno iměti mnoge bolesti!
- Da - govori děte - jest zaisto tako: moja tetka često cělovala svojego psa!
- I čto bylo poslě?
- Pes umrěl.
 



Policija obstanavja zěmjedelnika jědųćego konnym vozom.
-Gospodine, čto vezete v vašem vozě?
Zemjedělnik tajenstveno kloni sę s policijantam i tiho šepče:
-Sěno imam.
-Ale za čto mòlvite tako tiho?
-Ne hoćų daby konj to slyšal.




Sědi člověk nad Nilom i lovi ryby. Jest goręće, sòlnce silno grěje i nemaje ryb.
Člověk sědi i čěka na ryby - jednų časinų, dvě časiny i ničto.
Poslě někakogo časa priplyvaje lenivo krokodil i kaže:
-Zdar, goręćnja, hm?
-Da…
-I dušno, hm…?
-Da…
-Hoćeš li poplavati zajedno?




Govori muha muhě:

-Ej, Ivane!

-Čto?

-G*vno!

-Glådny jesm, ne govori mi ob jedivě.




Poslě sedmi dnjev glådovky lev nakonec priznal, iže jego hrånitelj v zoologičnom parku zaisto jest krålj vsih zverjev.





Člověk rěšil osvoboditi sę od svojego kota i izkydnųti go iz doma.
Zapakoval kota v měšòk i iznesl go na inų čęsť gråda.
Uradovany vråtil sę doma - kot uže na njego tam čěkal.
Člověk ne ustųpil, i slědujųćego dnja izvezl kota vně gråda, ale kògda sę vråtil - kot byl uže doma.
Mųž råzsrdil sę mnogo, ale postanavil poprobovati zautra.
Jutrom vzęl avto i vųzkymi, poljnymi stežkami izvezl kota 100 kilometrov od doma do gųstogo lěsa.
Nemnogo časin poslě zòve telefonom k svojej svaťbenoj:
-Čto sę slučilo? - pyta svaťbena.
-Dråga moja - kaže mųž - jest li naš kot doma?
-Da, jest.
-Itak daj mi go prošų k telefonu, ibo ne znam kųdy sę vråtiti…



Stoji dvoje kråv na nivě. Prva kråva govori:
-Muuu…
Druga kråva govori:
-Muuu…
A prva kråva:
-Beee…
Druga kråva:
-Tiho, ne ob tom govorimo…!




Sědųt myši v skladě filmov. Někaka myš pytaje sę inoj:

- Ej, a čto ty jěš?

- Ja? Quo Vadis.

- I? Kako? Dobro?

-Eh, kniga byla lučša.



Govori zmija k zmiji:

-Slušaj, či my jesme jadovite?

-Da.

-Oh, zaraza, ja jesm sobě język ugryzla...



Poslě atomnoj vojny, dva šimpanzi sědųt na větvě suhogo drěva.
-Imaš něčto k jědanju? - pytaje samec.
Samica davaje mu jablòko.
-O, ne - govori samec - ne bųdemo povtarjati od počętka ovoj idiotskoj istorije!