Slog
Slog jest jedinica ustrojstva dlja reda zvukov molvy. Napriklad, slovo «voda» sostoji se iz 2 slogov: «vo» i «da». Slog obyčno sostavjaje iz jedra sloga (najčestěje, samoglaska) s opcionalnym početkovym i koncovym krajami (obyčno, suglaska).
Slogy često zaznačajut fonologične «osnovne česti» slov. One mogut vlivati ritm jezyka, jego prosodiju, jego poetičny metr i jego akcentne obrazcy.
Složno pismo načelo se prěd několiko stoletj do prvyh bukv. Najranše zapisane slogy sut na doskah, ktore napisane okolo 2800 do n. e. v šumerskom gradu Ur. Sa směna od piktogram k slogam byla nazvana «najvažnym probitjem v historijě pisma».[1]
Slovo, ktoro skladaje se iz jednogo sloga (ako medžuslovjansky «pes»), nazyvaje se jednosložnym. Podobne slova sut dvusložny dlja slova iz 2 slogov, trisložny dlja slova iz 3 slogov i mnogosložny dlja slov ili iz bolje čem 3 slogov, ili dlja kakyh-libo slov iz bolje čem jednogo sloga.
Iztočniky[praviti | praviti kod]
- ↑ Dž. Huker i dr.. Reading the Past: Ancient Writing from Cuneiform to the Alphabet (na anglijskom). British Museum, 1993
Vněšnje linky[praviti | praviti kod]
- Sej zapis sodržaje prěvod iz zapisa «Syllable» v Vikipedijě na anglijskom (spis avtorov; dozvolenje CC BY-SA 3.0 Unported)