Slovačsky jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jezyk
Slovačsky jezyk
slovač.: slovenčina, slovenský jazyk
Ozemje, na ktoryh govoret na slovačskom
Obča informacija
OzemjaSlovakija, Madjarija, Ukrajina
Narodnostslovaki
Govoriteljikolo 5.2 milionov (2015)
Pismennostlatinica
Služebny status
Služebny jezyk
Poznanny jezyk menšinstv
Jezykova organizacijaMinisterstvo kultury Slovačskoj republiky
Jezykova rodina

Slovačsky jezyk (slovač.: slovenský jazyk, slovenčina, slovenská reč) jest slovjansky jezyk, narodny jezyk slovakov. Jest blizky češskomu jezyku, s ktorym jego sjedinjajut v češskoslovačsku podrodinu v ramkah zapadnoslovjanskoj jezykovoj rodiny. Služebny jezyk Slovakije i jedin iz 24 služebnyh jezykov Evropejskogo sojuza. Glavno na njem govoret v Slovakiji, takože govoritelji živut v Čehiji, Srbiji, Madjariji, Rumuniji, Avstriji, Hrvatiji, Kanadě, SŠA, Avstraliji, Ukrajině i inyh državah. V redu držav Centralnoj i Iztočnoj Evropy, v ktoryh obyčno slovaki živut v malyh čislah, slovačsky imaje status oblasnogo jezyka.

Na slovačskom govoret kolo 5.2 milionov ljudij (2013), iz njih v Slovakiji 4.34 milionov (2012). V slovačskom jezyku uděljajut 3 narěčja (ili narěčne grupy): zapadnoslovačsko, srědneslovačsko i iztočnoslovačsko.

K črtam slovačskogo jezyka, čest ktoryh uděljaje jego srěd slovjanskyh jezykov, odnoset take fonetične črty, kako bytje v ustroju vokalizma razom s kratkymi dolgyh samoglasok i dvuglasok i̯a, i̯e, i̯u, u̯o, ktore sostavjajut dolgy slog; bytje glasky /ä/, ktora jednakože izhodi iz upotrěby v sovrěmennom jezyku; razprostranjeńje ritmičnogo zakona, po ktoromu slogy s dolgymi samoglaskami i dvuglaskami ne mogut slědovati jedin za drugym v jednom slovu; v ustroju konsonantizma — upotrěba dolgyh i kratkyh zvučnyh [l̥], [l̥̄], [r̥], [r̥̄], ktore izstupajut funkcionalnymi odpovědnikami samoglasok; utrata palatalizacijnyh suglasok, bytje dvuh tipov l (prědnejezyčnoj l i palatalizacijnoj ľ) i t. d.

Iz črt morfologije slovačskogo označajut bytje dokončeńja -ovia u živyh imennikov dlja množin v formě imeniteljnika, razprostranjeńje dokončeńja -m u vsih glagolov tutčasnogo vrěmene dlja jednin v formě 1. osoby i t. d.

Do 18. stolětja kniževnym jezykom slovakov byl češsky, v srědině 19. stolětja kodifikovali slovačsky kniževny jezyk, glavno na osnově srědneslovačskogo narěčja. V historiji slovačskogo kniževnogo jezyka uděljajut rany (do 1000 roka), dokniževny (1000–1787 roky) i kniževny periody (s 1787 roka). Slovačsky alfabet koristaje latinicu. Najrane pomniky imenno slovačskogo pisma datujut koncom 15. — 16. stolětjami, ale slovakizmy nahodet se v češskyh, němečskyh i latinskyh pomnikah vyše ranego perioda.

Nazva[izměniti | izměniti kod]

Samonazvy slovakov (Slovák «slovak», Slovenka «slovačka») i slovačskogo jezyka (slovenský jazyk, slovenčina, slovenská reč) imajut občeslovjanske korenje. Slovo Slovák jest obrazovano izměnoju sufiksa v praslovjanskom *slověninъ «slovjanin», a Slovenka bezposrědnje proizhodi od praslovjanskogo *slověnъka «slovjanka». Shodnu samonazvu imaje ješče jedin slovjansky jezyk, slovenačsky (slovenski jezik, slovenščina).

Geografija[izměniti | izměniti kod]

Razprostranjeńje slovačskogo jezyka v Slovakiji.

Po kolikosti govoriteljev slovačsky jezyk zajmaje 3. město srěd zapadnoslovjanskyh jezykov, poslě poljskogo i češskogo. Osnovne ozemje razprostranjeńja slovačskogo sut ozemje Slovakije. Suglasno spisu naseljeńja Slovakije od 2011 goda, kako rodny jezyk slovačsky označili 4240453 ljudij (78.6% ljudij v kraju). V žitju slovačsky koristajut 4337695 ljudij v Slovakiji (80.4%), kako jezyk domovogo sporazuměvańja slovačsky označili 3954149 ljudij (73.3%). Absolutno večinstvo govoriteljev slovačskogo sut slovaki, ktoryh v Slovakiji vsego sut 4352775 ljudij (80.7%).

Govoritelji slovačskogo takože živut na česti ozemij susědnyh krajev, ktore razom so Slovakijeju byli čestju kraljevstva Madjarije: v Madjariji slovačsky označili kako rodny 9888 iz 29647 madjarskyh slovakov (vsego jim molvet 16266 ljudij, 2011 god) i v Ukrajině, glavno v krajině Zakarpatja, kde slovačsky označili kako rodny 2633 iz 6397 slovakov. Pokromě, na slovačskom govoret obyvatelji reda inyh ozemij bylogo Madjarskogo kraljevstva, ktore ne sut susědne so Slovakijeju. V Rumuniji, glavno v krajinah Transilvanije i Banata, slovačsky imajut kako rodny 12574 iz 13654 slovakov (vsego na njem govoret 12802 ljudij, 2011). V Srbiji, glavno v avtonomnom kraju Vojvodina, slovačsky kako rodny v spisu 2011 goda označili 49796 iz 52750 srbskyh slovakov (v Vojvodině živut 47760 iz njih). V Hrvatiji, glavno na iztoku kraja, v Vukovarsko-srijemskoj i Osečko-baranjskoj županijah, slovačskym govoret kako rodnym 3792 iz 4753 hrvatskyh slovakov (2011).

Pismo[izměniti | izměniti kod]

Slovačsky alfabet jest osnovany na latinici s dodatkom reda diaktiričnyh znakov:

  • Znak akuta (´) priměnjajut dlja označeńja dolgyh samoglasok: á (zámka «zamok»), é (diéta «dieta»), í (blížny «bližny»), ó (kópia «odtisk»), ú (súčet «suma») i ý (nový «novy»), a takože dlja označeńja suglasok-sonorantov, ktore dělajut slog: ŕ (vŕba «vrba») i ĺ (stĺp «stolp»).
  • Znak cirkumfleksa (ˆ) nad bukvoju ô koristajut dlja označeńja dvuglasky /u̯o/: nôž «nož», stôl «stol».
  • Znak umlauta (¨) nad bukvoju ä imaje značeńje tako rěčenogo «širokogo odkrytogo [e]»: najmä «glavno», mäkký «mekky».
  • Znak hačeka (ˇ) koristajut dlja označeńja suglasok /š/, /ž/, /č/ i /ǯ/ (v dvuglaskě ): šesť «šest»; dážď «dožd»; čas «čas»; džez «džaz». Znakom hačeka takože označajut mekkost suglasok /n’/ (ň) i /ť/, /ď/ (jedino u velikyh bukv): kôň «konj»; Ťanšan «Tjanjšanj»; Ďaleký východ «Daleky iztok». Prěd bukvami e, i i í mekkost /n’/, /ť/ i /ď/ ne označajut.
  • Znak apostrofa (’) označaje mekkost suglasok /ť/, /ď/ (jedino u malyh bukv) i , kromě položeńja prěd bukvami e, i i í: byť «byti»; ďateľ «detel»; ľúbiť «ljubiti».

Vsakoj glaskě slovačskogo jezyka obyčno odpovědaje jedna bukva, s izključeńjem dvuglasok dz, dž i ch, ktore prědajut na pismu glasky /ʒ/, /ǯ/ i /x/, i dvuglasok ia, ie, iu), ktore koristajut dlja označeńja dvuglasok /i̯a/, /i̯e/ i /i̯u/. Vsego slovačsky alfabet imaje 46 bukv.

Historija[izměniti | izměniti kod]

V historiji slovačskogo kniževnogo jezyka uděljajut slědne periody:

  1. Rany period (do 1000 roka):
    • dovelikomoravsky period (do 845 roka)
    • velikomoravsky period (845–900 roky)
    • poslěvelikomoravsky period (900–1000 roky)
  2. Dokniževny period (1000–1787 roky)
    • starši period (11.–14. stolětja)
    • mladši period (16.–18. stolětja)
  3. Kniževny period (s 1787 roka)
    • bernolakovsky period (1787–1843 roky)
    • šturovsky period (1843–1852 roky)
    • reformeny period (1852–1863 roky)
    • matičny period (1863–1875 roky)
    • martinsky period (1875–1918 roky)
    • medžuvojenny period (1918–1940 roky)
    • sovrěmenny period (s 1940 roka)

Rany stupenj historije obrazovańja i razvoja slovačskogo jezyka slovačsky jezykoznavec Rudolf Krajčovič děli na tri perioda:

  • poslěmigracijny (7.–8. stolětja) — obrazovańje praslovačskyh ozemij iz kako zapadnoslovjanskyh, tako i nezapadnoslovjanskyh narěčij.
  • integracijny (8.–9. stolětja) — jedine jezyčne procesy na vsih praslovačskyh ozemjah.
  • ustavny (10.–11. stolětja) — obrazovańje slovačskogo kako samostojnogo jezyka.

Vněšnje linky[izměniti | izměniti kod]