Srbskohrvatsky jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
(Bylo prěadresovano iz Srbohrvatsky jezyk)
Jump to navigation Jump to search
Jezyk
Srbskohrvatsky
  • srbohrv.: srpskohrvatski, српскохрватски
  • srbohrv.: hrvatskosrpski, хрватскосрпски
Izgovori štokavskogo narěčja, ktory jest osnova srbskohrvatskogo jezyka i vsih četyrěh jegovyh standardnyh variantov
Obča informacija
OzemjaBosnija i Hercegovina, Črna Gora, Hrvatija, Kosovo (sporno poznańje), Srbija
Govoritelji19 milionov (2022)[1]
Standardy
Pismo
Služebny status
Služebny jezyk
Jezyčna organizacijaInstitut za hrvatsky jezyk i jezykoznavstvo, Komitet za standardizaciju srbskogo jezyka, Institut za jezyky Universiteta v Sarajevu
Jezyčna rodina

Srbskohrvatsky jezyk, takože hrvatskosrbsky i srbohrvatsky, jest južnoslovjansky jezyk, ktory jest osnovny jezyk v Bosniji i Hercegovině, Črnoj Gorě, Hrvatiji i Srbiji. Srbskohrvatsky jest mnogocentričny jezyk s 4 vzajemno razumlivymi kniževnymi standardami: srbsky, hrvatsky, bosnijsky i črnogorsky.

Početkom jezyčnoj standardizacije srbskohrvatskogo byla srědina 19. stolětja, kogdy hrvatski i srbski pisatelji i filologi podpisali Viensky kniževny dogovor, do stvorjeńja jednoj državy Jugoslavija. S samogo početka jestvovali razne srbsky i hrvatsky standardy, jednako obadva byli osnovane na jednom narěčju štokavskogo, iztočnohercegovinskom narěčju. Bosnijsky i črnogorsky standardy srbskohrvatskogo počeli jestvovati poslě razpada Jugoslavije.

Srbskohrvatsky jezyk mogut pisati kako latiniceju, tako i kiriliceju, ktore jesut ravnolike 1:1. Srbskohrvatsku kirilicu stvoril v 1814 roku srbsky jezykoznavec Vuk Karadžić. Srbskohrvatsku latinicu stvoril hrvatsky jezykoznavec Ljudevit Gaj v 1830. godah na osnově češskogo alfabeta.

Nazva

  • srbskohrvatsky ili hrvatskosrbsky jest tradicijna nazva družnogo jezyka ktora je upotrěbjana podčas cělogo 19. i 20. věka, nazvany po obrubah ili pograničjah regiona kde se govori.
  • srbsky, hrvatsky, bosnijsky i črnogorsky sut nazvy za standardizovane varianty razděljene po etničnyh linijah, oficialne v novonastalyh državah poslě 1990-ih. Bosnjačsky jest nazva za bosnijsky ktoru koristajut hrvatski i srbski ideologi jerbo Bosnija i Hercegovina jest razděljena na trěh glavne narody.
  • hrvatsko-bosnijsko-srbsky (Croatian-Bosnian-Serbian) ili bosnijsko-hrvatsko-črnogorsko-srbsky (Bosnian-Croatian-Montenegrin-Serbian) se koristajut kak v inozemnom jezykoznavstvu, tak i sudah (zločinci časom požedajut prěvoditeljev i tak izběgavajut sudženja). Kako nazva predolga, najčestěje v akronimah "HBS" ili "BCMS".
  • "naš jezyk" ili "našky" neformalno koristajut vsi oni ktori želajut izběgti debatu, ale priznajut družny jezyk.

Prěd 19. stolětja razni govory kolektivno sut zvane raznymi imenami: "ilirsky", "slovjansky", "slavonsky", "dalmatinsky", "bosnijsky", "hrvatsky" i "srbsky".[2] Porastom panslavizma v srědině 19. stolětja, stvorjena je žedža za odstupom poddanosti Avstro-Vugrijskomu i Osmanskomu carstvu mnogyh južnoslovjanskyh narodov, po prikladu na francuzsku revoluciju. S tomu stvorjena jest i potrěba standardizacije narodnogo jezyka, prědvodžena najvyše hrvatskym "Ilirskym dviženjem". Prva upotrěba nazvy "srbskohrvatsky" je v 1824. godu od Jakoba Grimma,[3][4] a popularnost ta nazva je dobyla od slovenačskogo filologa Jerneja Kopitara, ktory je mněval da štokavsky govor, togda najrazprostranjenějši, čini jedinstveny jezyk. Črěz slědujučih nemnogo desetilětij srbskohrvatsky je všel v Zagrebske slovniky.

Stvorjenjem Jugoslavije, srbskohrvatsky je postal oficialnym. Jezyk se neformalno i svobodno mogl zvati narodnymi imenami, ale se ne jesut směli dělati velike razliky. Hrvatsky i srbsky sut se poněkogda domněvali kak zapadny i iztočny varianty. Eventualnym razpadom Jugoslavije, vsaka nova država je razlučila svoj standardny jezyk i medžu jim veličajut razliky, kako i prědpisujut nove "pravilne" zaměny za rěči ktore dumajut "čudže". Zagovorniki družnogo jezyka sut onogda mety agresije nacionalističnogo pogleda da jezyk i narod morajut byti totožny.[5][6]

Historija

Rany razvoj

Humačsko tablo (10. stolětje), pisano bosnijskym kiriliceju
Baščansko tablo (12. stolětje), pisano hrvatskym glagoliceju

V 9. stolětju byl razvity prvy slovjansky kniževny jezyk, starocrkovnoslovjansky. To jest byl jezyk liturgije, a iz jega sut adaptovane i različne versije, kako za svoje crkvy, tako za narodnu upotrěbu. Pisany glagoliceju, versija (staro)crkovnoslovjanskogo v službě hrvatskoj liturgiji ostala dokolě 19. stolětja.

Prvi slědovane nahodky togda blizkyh ale razhodečih jezykah sut iz 10. stolětja, srědnjevěčny teksty pisanyh s pet pisma: latinica, glagolica, rana kirilica, bosančica/bosanica (bosnijska kirilica) i arebica, poslědnje upotrěbjano od bosnijskyh dvorjanov. Najraněje posvědčenje jest Humačsko tablo (Humačka ploča) na bosnijskoj kirilici, slědujuče Plominski nadpis na hrvatskoj glagolici, Valunsko tablo (Valunska ploča) na glagolici i latinici, Župski glagoličny nadpis na glagolici, Miroslavljevo evangelje (Miroslavljevo jevanđelje) na srbskoj kirilici, te najvažněje, Baščansko tablo (Bašćanska ploča) na glagolici i čakavskom narěčju okolo početka 12. stolětja.

Konec 12. i početok 13. stolětja sut viděli "Akt Kulina bana" (Povelja Kulina bana), trgovny dogovor iz-medžu Banovine Bosne i Republike Raguse, pisany ranym štokavskym narěčjem; "Vinodolsky svod" i "Istarsky razvod" na čakavskom. V 14. i 15. stolětju narodna narěčja sut ovplyvnili fonologiju, morfologiju, i leksikalne sistemy jezyka, pa religiozne i nereligiozne pěsnje běše komponovane po narodnome narěčju. Togda se načinala i religiozna poezija, pisana od anonimnyh poetov zvanyh "začinjavci". Tutoj poetov sut obogatili literarnu produkciju vsih narěčjah, bylo čakavsko, štokavsko ili kajkavsko.[7]

Razkošni teksty crkovnoslovjanskogo, reprezentovany v srbskohrvatskom vernakularu, takož jestvovajut v 14. i 15. stolětju. Znamenity jesut Dušanov zakonik iz 1349., Misal kneza Novaka iz 1368., Hrvojev misal iz 1404., te prva printana kniga, Misal po zakonu rimskogo dvora iz 1483. goda.[7] Najvažněje dělo na štokavskom narěčju byl Vatikansky hrvatsky molitvenik okolo 1400. goda. Najranši slovnik v slovjanskyh jezyka byl Bosnijsko-turečsky slovnik iz 1631. goda, napisany od bosnijskogo poeta Muhamed Hevaji Uskufi Bosnevi.

Galerija

  • Plominski nadpis (11. stolětje)

    Plominski nadpis (11. stolětje)

  • Valunsko tablo (11. stolětje)

    Valunsko tablo (11. stolětje)

  • Župski glagoličny nadpis (11. stolětje)

    Župski glagoličny nadpis (11. stolětje)

  • Akt Kulina bana (12. stolětje)

    Akt Kulina bana (12. stolětje)

  • Miroslavljevo evangelje (12. stolětje)

    Miroslavljevo evangelje (12. stolětje)

  • Vinodolsky svod, 1288

    Vinodolsky svod, 1288

  • Dušanov zakonik, 1349.

    Dušanov zakonik, 1349.

  • Misal kneza Novaka, 1368.

    Misal kneza Novaka, 1368.

  • Vatikansky hrvatsky molitvenik c. 1400.

    Vatikansky hrvatsky molitvenik c. 1400.

  • Hrvojev misal, 1404.

    Hrvojev misal, 1404.

  • Misal po zakonu rimskogo dvora, 1483.

    Misal po zakonu rimskogo dvora, 1483.

  • Istarsky razvod, kopija iz 1526.

    Istarsky razvod, kopija iz 1526.

Standardizacija

Đuro Daničić, Rěčnik (slovnik) hrvatskogo ili srbskogo jezyka, 1882.

Črěz historije vsih evropejskyh naroda, tako i južnoslovjanskyh, jezyky sut razvivany samostojno. 19. stolětje znamenuje "narodno vozrodženje" i konstrukcija nacionalnyh država, a s tomu i potrěba standardizacije jednogo narodnogo jezyka. Porastom panslavizma v srědině 19. stolětja, stvorjena je žedža za odstupom poddanosti Avstro-Vugrijskomu i Osmanskomu carstvu mnogyh južnoslovjanskyh narodov, po prikladu na francuzsku revoluciju. Mnogy srbsky i hrvatsky pisatelji i lingvisti sut mněvali o jedinstvu jihnyh jezyka. Srbskohrvatsky govory sut uže byli podobny, potom polno měšanja govorov jerbo migracij poslě osmanskyh invazij. Štokavsky govor, togda najrazprostranjenějši, jest upotrěbjeny za osnovu budučego standardnogo družnogo jezyka. Ideje o standardizaciji sut prědvodžene najvyše hrvatskym "Ilirskym dviženjem" so Đurom Daničićem i Ljudevitom Gajem na frontu, ktory stvoril srbskohrvatsku latinicu v 1830. godu na osnově češskogo alfabeta, te srbskym jezykoznavcem Vukom Karadžićem, ktory stvoril srbskohrvatsku kirilicu v 1814. godu.

„Mi svi valja da se trudimo, dotle da dotjeramo, da nam jezik u knjigama bude tako jednak, da se svaka knjiga može od slova do slova preštampati od Latinskijeh slova Slavenskima i od Slavenskijeh Latinskima, pa ćemo onda (i samo onda) biti jedan narod i imati jednu književnost...“[8] –Vuk Karadžić

„Ponosimo se i hvalimo Bogu Velikomu, sto mi Hrvati s bratjom Serbljima jedan knjizevni jezik imamo.“[9] –Ljudevit Gaj

Ljudevit Gaj iz češskogo alfabeta htěl je prějeti i bukvu Ě (yat) zaradi kompletnogo jednačenja v pisanju različnyh izgovorah (e, ije, i), ale mnogy zastupniki tomu sut protivili se, žedajuči potpolnu ortografičnu fonematičnost ("piši kao što govoriš" i "piši za oči, govori za uši").

Viensky kniževny dogovor

Vuk Karadžić, tvoritelj kirilice
Ljudevit Gaj, tvoritelj latinice

28. marta 1850. hrvatski i srbski pisatelji i filologi podpisali Viensky kniževny dogovor, kojim ustanovjena podloga družnom srbskohrvatskom jezyku. Glavni podpisniki sut Vuk Karadžić na srbskoj strany, i Ivan Mažuranić na hrvatskoj strany.

„Znajući da jedan narod treba jednu književnost da ima i po tom sa žalosti gledajući kako nam je književnost raskomadana, ne samo po bukvici nego i po jeziku i pravopisu, sastajali smo se ovijeh dana da se razgovorimo kako bismo se, što se za sad više može, u književnosti složili i ujedinili.“[10]

–Viensky kniževny dogovor

Dogovor v Vieně (Avstrijska imperija) sut dostignuli osmero južnoslovjanskyh kniževnikov, od ktoryh petero Hrvatov, dvoje Srbov, i jedin Slovenec.[11] Vprvo je opublikovany v Gajevim Narodnyh novinah (Narodne novine) 3. aprilja 1850.[12] Objedinjeni jezykoslovci sut prihodili v konkluziju da ne valjaje měšati narěčja i konstruovati novo kojego v narodu nemaje, no odbrati jedno, najrazprostranjeněje i najvyše govorjeno narěčje, že ono bude literaturny jezyk. To bylo štokavsko narěčje ijekavskogo akcenta, v ktorom takože spěvano najmnogo razkošne dubrovačskogo literatur. Radi sbližanja kniževnogo jezyka, hrvatski pisatelji se odrěkli kajkavskogo narěčja, a srbski pisatelji se odrěkli umětnogo slovjanosrbskogo jezyka. Potom oni provedehu reformy na latinici i kirilici da budu ravnolike.

Razvoj srbskohrvatskogo

V několiko slědujučih dekadentah, srbskohrvatsky byvaje akceptovany v světskoj lingvistiki, ale i v městnoj upotrěbě. Hrvatska vlada pozdněje mnogo razprav (od 1847.) oko imena družnogo jezyka Srbov i Hrvatov, 1861. goda prinosi rěšenje da se zove "jugoslavsky jezyk". Imperijska Viena ovo ne dozvalja, pa se zval "hrvatsky ili srbsky", poka v okupovanoj Bosniji i Hercegovini (od 1878. do 1907. goda) se zval "bosnijsky". V inozemnom jezykoznavstvu nazva "srbskohrvatsky" jestvuje popularna za slovniky (napr. Grammatik der serbo-kroatischen Sprache iz 1914.), te nakonec dostigaje popularnost i v regionu, kogda jedin slovnik vměsto staroj nazvy Gramatika bosnijskogo jezyka (od 1890.) nosi nazvu Gramatika srbsko-hrvatskogo jezyka (od 1908.).

Pohodženjem Kraljevstva Srbov, Hrvatov i Slovencev i Kraljevstva Jugoslavije, srbskohrvatsky byl postal oficijalnim pod imenom "srbsko-hrvatsko-slovenačsky", hot slovenačsky i srbskohrvatsky ne sut vzajemno razumlivy.[13][14] Iz-medžu 1941. i 1945., nacistična država marionetka Nezavisna Država Hrvatska jest odstranjavala "iztočne" (srbske) rěči, prinesla jezyčne zakony o "korenjskom pravopisu" (korienski pravopis), silila jezyčny purizm, zatvarjala srbske školy, itak reafirmovala ideologiju samobytnogo hrvatskogo jezyka, v pokušenju kompletne eliminacije internacionalizama i srbizama.[15][16]

Nakon Drugogo světovogo vojny se stvorila Socialistična Federalna Republika Jugoslavija, ktora jestvovala do razpada 1992. goda. Makedonsky, slovenačsky i srbskohrvatsky jezyky byli deklamovani kako ravnopravni. Sjedinjenost jezyka dodatočno je zaščitil Novosadsky dogovor (1954. god) iz-medžu 24 srbskyh, hrvatskyh i bosnijskyh pisateljev i lingvistov, ktory je ustavil jedin standard za upotrěbu črěz cělu Jugoslaviju, napravil latinicu i kirilicu, i ijekavsky i ekavsky akcent ravnopravnymi v vsih aspektah, te dozvolil institucije iz vsih republik da postanovajut družnu terminologiju i pravopis. Takože se rěšiteljno htělo stanuti na konec škodlivom pojavjenju samovoljnogo "prěvodženja" tekstov i považavalo se originalno dělo pisatelja. Medžu podpisnikov sut byli največši lingvistov i pisateljev jugoslavskoj doby, kak Ivo Andrić i Aleksandar Belić, a podpor dalo ješče 64 kulturnyh i naučnyh rabotnikov, kak Miroslav Krleža.[17]

1960. goda stvorjeni sut pravopisny slovniky hrvatskosrbskogo na latinici i ijekavskom akcentu v SR Hrvatiji, te srbskohrvatskogo na kirilici i ekavskom akcentu v SR Srbiji. Něktori hrvatski lingvisti sut myslili da ovo za jih bylo nečestno, te da sili unitarizm jezyka so pristrasntosti ko srbskoj variantu, ačekoli vsi slovniky sut byli jednaky i bočno spisali obě varianty vsih sloves, a daže latinica byla vyše koristana na televizijnyh programah iz Bělgrada, jerbo čestějše prědpočitanja i prestiža v upotrěbě.[18][19] Materialy v Pravopisnom slovniku (Pravopisni rječnik) takože byl izključiteljno redagovany v SR Hrvatiji, čto često jest ignorovano od ovyh kritikov.[20][21]

Političny razděl jezyka

„Stranci kada dodju u našu zamlju ... ističu kako im u Zagrebu kažu da odlično govore hrvatski, u Beogradu da odlično govore srpski, a u Sarajevu da odlično govore bosanski, a oni uvijek govore isto. No kako će i jednom stanovniku, recimo, s Posavine, recimo, Hrvatu biti prihvatljiva tvrdnja da on i neki Dalmatinac, da ne kažem i Zagorac govore istim hrvatskim jezikom, a da on i njegov komšija Bošnjak ili Srbin s kojim on svakodnevno komunicira ne govore istim, nego različitim jezicima.“[22] –Josip Baotić, bosnijsky hrvatsky jezykoslovec

Etnopolitična dělba srbskohrvatskogo jezyka

Hrvatski intelektuali 1967. goda sut inicializovali Deklaraciju o nazvě i položenju hrvatskogo kniževnogo jezyka, čto byl samo jedin děl onogdašnjih nerěšenyh etničnyh napetostij, imenno hrvatskogo MASPOK dviženja odnosno hrvatskoj vesny. Deklaracija tvrdi da se principy ravnopravnostij Novosadskogo dogovora ne jesut slědovali v praksě, te da se vodil etatizm, unitarizm i hegemonija srbskogo kniževnogo jezyka. Tuta deklaracija nalegala se na ideju da različny narody morajut iměti različne jezyky, kako je v 19. stolětju observoval Karl Marks; ta ideja je byvala odrěkana v světu 20. stolětja, kak praksa dokazyva da mnogi mnogocentrični jezyki ne prěčujut jestvovanje narodov (napr. Němci, Avstrijci i Švejcarci, ili Španci, Meksikanci, Čilijci, Kubanci itd.).[23] Neky od učestnikov ovogo dviženja poslě sut priznali da ovo jest byl čin političnyh cěljev.[24][25] Mnogi inozemni, ale i hrvatski lingvisti sut viděli jugoslavsku jezyčnu politiku kako jednu od najdemokratičnějših v Evropě.[26][27][28][29]

Jejin glavny iniciator byl Dalibor Brozović, ktory je črěz vrěme měnjal svoju poziciju iz-medžu podpora egzistencije srbskohrvatskogo jezyka (kde sut kako v anglijskom, španskom, francuzskom, němečskom itd., hrvatsky i srbsky standardne varianty jednogo mnogocentričnogo jezyka) i koncepcije "srědnjejužnoslovjanskogo dijasistemy" v kojem hrvatsky jest vlastny jezyk, kompletno različny srbskom.[30][31] Od razpada Jugoslavije 1990-ih godov, byl je jedin od glavnyh privržencev jezyčnogo purizma.

Kolo žestoke vojny 1990-ih, nacionalistični ideologi sut počeli ubědživanje da govor, pa i pismo, dokazyvaje něčiju prinaležnost tomu narodu. Srbsky nacionalisti izmysljajut da vsi ktori govoret štokavskym narěčjem jesut zabludni Srbi (ili da sut Hrvati i Bosnjaki po-katolčeny i po-islamčeny Srbi). Hrvatski nacionalisti opet napirajut ekstremistični jezyčny purizm, ješče několikokratno "prěvodet" i subtitlajut srbskyh filmy, čto bude izsmějivano v publikě. Dělba se dělaje tako da kogda kakykoli izraz imaje dva sinonimov, jedin je proglašeny "hrvatsky", a drugy "srbsky". Bosnjačsky lingvisti objasnjavajut da "srbsko-hrvatsky" jest opasna sintagma kako ne vključajut Bosnjakov i "bosnijsky" v nazvu, čto naznačet nejestvovanje Bosnjakov v Bosniji i Hercegovini. Tuta nazva jest sporna za nektore Hrvatov i Srbov ktory go nazyvajut "bosnjačsky" po etničnom označenju Bosnjakov zato že tvrdet "bosnijsky" nepravilno označava jezyk kako jedin jezyk vsih žitelja Bosnije i Hercegovine, hot bosnjačsky lingvisti zastupajut nazvu "bosnijsky" zato že ona jest historična nazva jezyka i že jesut tak nazyvali njihnogo jezyk vsegda. Črnogorsky lingvisti takože sut standardizovali vlastny jezyk stvorjenjem nezaležne Črne Gore, i vvedli dvě kombinovane fonemy za pisanje jihnogo ijekavskogo govora (S+J=Ś i Z+J=Ź).

Sejčasna situacija

„Kad nekoliko naroda ili država govori zajedničkim jezikom, lingvisti ne nabrajaju u nazivu jezika sve te narode jer bi to bio predugačak naziv... U našem slučaju lingvisti su uveli u 19. stoljeću dvodijelni naziv, i današnji lingvisti su ga naslijedili kao što su današnji kemičari naslijedili nazive u kemiji, ili kao što su američki lingvisti naslijedili naziv za njihov jezik. Dvodijelnim modelom naziva imenuju se rubovi jezika, a središnju zonu i nije nužno imenovati kad se znaju rubovi. To je isto kao i kod naziva indoevropski, imenovani su rubovi, a središnja zona armenski i perzijski nisu. Moram istaknuti da svi ti nazivi obavezuju samo lingviste, a ne i obične ljude, oni mogu zvati jezik kako god žele, a i ne moraju ga nikako zvati.“[32] –Snježana Kordić o srpskohrvatskom jezyku

"Dvě školy pod jednoju strěhoju" v Bosniji i Hercegovini: prava strana sodrživa hrvatske studentov, lěva sodrživa bosnjačske studentov. Děti ktori govoret jednaky jezyk sut učeny po različnom kurikulumu.

Dnešnji govorniki obyčno jezyk ne nazyvajut srbskohrvatskym, ale večinstvo naroda ne protivrěčujet vzajemnu razumlivost i dobro se razumějut. Tipično se ne koristajut neologizmy, pomimo naporov da se varianty čto vyše različajut. Srbskohrvatsky jest i nadalje učeny v inozemstvu (Cambridge, Oxford, Sorbonne, itd.), pod nazvoju "bosnijsko-hrvatsko-srbsky jezyk".[33] Medžunarodny tribunal za vojenne zločiny v byvšej Jugoslaviji oficialno koristaje nazvu "bosnijsky, hrvatsky ili srbsky jezyk" (BHS).[34] SIL International sortuje go kako "makrojezyk" so ISO 639-1 kodom [sh] i -3 kodom [hbs].[35] Evropejska unija je prosila Hrvatiju da se vrati srbskohrvatsky jezyk zaradi administrativnyh uščedah, da se ne dělajut "prěvodženja" ako i kogda Bosnija i Hercegovina, Črna Gora i Srbija pristupet do EU. Hrvatija to jest odbila i argumentovala da Hrvati ne by byli privoljany vhodženju ka EU, ako jim se jezyk bude zval srbskohrvatsky.[36]

V 2017. godu, točno 50 godov poslě Deklaracije o nazvě i položenju hrvatskogo kniževnogo jezyka, je opublikovana Deklaracija o družnom jezyku. Ova deklaracija nalagaje da Hrvati, Srbi, Bosnjaki i Črnogorjani imajut jedin družny mnogocentričny jezyk. Ukazyva na negativne poslědice jezyčnyh politiky, kako je izražanje postalo kriterij za pokazyvanje etnonacionalistične lojalnosti.[37][38][39] Tvrdi da jezyk i narod ne morajut byti totožny, ale da vsaka država može kodifikovati vlastnu variant družnogo jezyka, te da vse četyri varianty uživajut ravnopravny status.[40] Pozyvaje na likvidovanje vsih form lingvistične segregacije v edukacijnom sektoru i javnyh institucijah. Advokatuje svobodu individualnogo izbora i považanje lingvistične različnosti. Ova deklaracija je podpisana od strany vyše od 200 vidnyh pisateljev, jezykoznavcev, naučnikov, aktivistov, žurnalistov i drugyh publičnyh ekspertov. Kogda běše izdana, podpisana od vyše od 10,000 ljudij iz regiona.[41][42][43]

Demografija

  Državy kde jedna standardna forma srbskohrvatskogo jest oficialny jezyk.
  Državy kde jedna ili vyše standardnyh form srbskohrvatskogo sut jezyky menšinstva.

Čislo govoriteljev srbskohrvatskogo jezyka, odnosno 'bosnijskogo', 'hrvatskogo', 'srbskogo' i 'črnogorskogo', ranguje iz-medžu 16 i 21 milionov.

Deklamovanyh govoriteljev srbskogo jest okolo 9.5 mil., prěvažno v Srbiji (6.7 mil.), Bosniji i Hercegovini (1.4 mil.) i Črnoj Gori (0.4 mil.). Srbskyh menšinstv imaje sporno poznano Kosovo (70~100 tyseče[44][45]), Sěverna Makedonija i Rumunija. Srbija imaje okolo 760,000 govoriteljev srbskogo kak drugym jezykom, vključajuči Madjarov v Vojvodini i okolo 400,000 Romov.

Deklamovanyh govoriteljev hrvatskogo jest ugrubo 4.8 mil., čislivši okolo 3.7 mil. v Hrvatiji i okolo 575,000 v Bosniji i Hercegovini. Hrvatija imaje okolo 170,000 govoriteljev hrvatskogo kak drugym jezykom, vključajuči Madjarov i Italijanov.

Deklamovanyh govoriteljev bosnijskogo jest okolo 2.2 mil., prěvažno Bosnjakov, čislivši okolo 220,000 v Srbiji i Črnoj Gori.

Večinstvo Črnogorjanov deklamuje srbsky kak svojim jezykom, ale relativno novy črnogorsky standard imaje krěpky institucijsky podpor. Okolo 16.2% měščanstva deklamuje jedin, družny (srbskohrvatsky) jezyk kak svojim jeyzkom, čto jest daleko najvyše od ove četyri držav.[46]

Srbskohrvatsky jest drugy jezyk Slovencev i Makedoncev, osoblivo onyh rodženyh za vrěmena Jugoslavije. Prinajmenje 2 mil. od mnogo milionov ljudi v diaspory umě govoriti nektoru formu srbskohrvatskogo. Najvyše jih jest v Avstraliji, Avstriji, Braziliji, Čiletu, Italiji, Kanadi, Němciji, Sjedinjenyh Štatah Ameriky, Šveciji i Vugriji.

Narěčja

Věrojetna distribucija glavnyh narěčja v Hrvatiji, Bosniji i Hercegovini, Srbiji i Črnoj Gori prědže migracij v 16. stolětju.

Južnoslovjanske jezyky historično sut tvorili dialektičny kontinuum; vsaky dialekt je podobny susědnomu, a različja rastut s udaljenostju. Migracije poslě osmanskyh invazij na Balkanov (16.-18. stolětje) izhodili sut ogromnym izměščenjem žiteljev i prělomom ovogo dialektičnogo kontinuuma. Prědže invazij, štokavsko narěčje je pokryvalo večinstva Bosnije i Hercegovine, Črne Gore i Srbije, kako i vozhodny slavonsky děl Hrvatije i teritoriju Republike Raguse (dnešnjego Dubrovnika). Množstvo migracij v 20. stolětju takože sut pomogli razširjenju štokavskogo narěčja i smenšili dialektične razliky.

Primarne narěčja sut imenovana po izgovoru občego pytanja "čto": štokavsko jest "što" (ili "šta"), čakavsko jest "ča" (ili "ca") i kajkavsko jest "kaj" (ili "kej"). Tuta narěčja sodrživajut množstvo "pod-narěčja" (sub-dialektov) i govorov.

Vse standardizovane formy srbskohrvatskogo sut osnovany na iztočnohercegovinskom sub-dialektu štokavskogo narěčja. Ine narěčja ne sut učena v školah ili upotrěbjana v državnyh medijah. Torlačsko narěčje često dodavano v spisku, ale obslědovanja pokazyvajut da ono jest prohodno narěčje iz-medžu štokavskogo i bulgarsko-makedonskyh dialektah, te ni jest mnogo razumlivo.

Svojevrěmenno štokavsko narěčje vse vyše zaměnjaje druge narěčja, pa dnes zajmaje prědhodno čakavske i kajkavske teritorije, osoblivo v urbanyh městnostah. Čakavsko narěčje je sejčas vtiskano na izolovane hrvatske ostrovy i istransko poluostrov. Kajkavsko narěčje jest blizko slovenačskomu jezyku. Obě kajkavsko i čakavsko narěčje povrěmenno sut viděne kako sobstvene mikrojezyky ili regiolekty od strany nektoryh jezykoslovcev, kako imajut menšu vzajemnu razumlivost so štokavskim. Različja iz-medžu ovyh narěčij mogut se viděti na Šlajherovoj basnji:

novoštokavsky staroštokavsky čakavsky kajkavsky medžuslovjansky

Óvca i kònji

Óvca koja níje ìmala vȕnē
vȉd(j)ela je kònje na br(ij)égu.
Jèdan je òd njīh vȗkao téška
kȍla, drȕgī je nòsio vèliku vrȅću,
a trȅćī je nòsio čòv(j)eka.

Óvca rȅče kònjima: «Sȑce me
bòlī glȅdajūći čòv(j)eka kako
jȁšē na kònju».

A kònji rȅkoše: «Slȕšāj, ȏvco,
nȃs sȑca bòlē kada vȉdīmo da
čòv(j)ek, gospòdār, rȃdī vȕnu od
ovácā i prȁvī òd(j)eću zá se. I
ȍndā óvca nȇmā vȉše vȕnē.

Čȗvši tō, óvca pȍb(j)eže ȕ polje.

Óvca i kònji

Óvca kòjā nî ìmala vȕnē vȉdla
kònje na brîgu. Jèdān od njȉjū
vũkō tȇška kȍla, drȕgī nosȉjo
vȅlikū vrȅću, a trȅćī nosȉjo
čovȉka.

Óvca kȃza kȍnjima: «Svȅ me
bolĩ kad glȅdām kako čòvik na
kònju jȁšī».

A kònji kāzȁše: «Slȕšāj, ȏvco,
nãs sȑca bolũ kad vȉdīmo da
čòvik, gȁzda, prȁvī vȕnu od ovãc
i prȁvī rȍbu zá se od njẽ. I ȍndā
ōvcȁ néma vȉšē vȕnē.

Kad tȏ čȕ ōvcȁ, ȕteče ȕ polje.

Ovcȁ i konjı̏

Ovcȁ kȃ ni imȅla vȕni vȉdela je
konjȉ na brȇge. Jedȃn je vȗkal
tȇški vȏz, drȕgi je nosîl vȅlu
vrȅt'u, a trȅt'i je nosîl čovȅka.

Ovcȁ je reklȁ konjȇn: «Sȑce me
bolĩ dok glȅdan čovȅka kako
jȁše na konjȅ».

A konjȉ su reklȉ: «Poslȕšaj, ovcȁ,
nȃs sȑca bolẽ kad vȉdimo da
čovȅk, gospodãr dȅla vȕnu od
ovãc i dȅla rȍbu zȃ se. I ȍnda
ovcȁ nĩma vȉše vȕni.

Kad je tȏ čȕla, ovcȁ je pobȅgla
va pȍje.

õfca i kȍjni

õfca tera nı̃je imȅ̩la vȕne vȉdla je
kȍjne na briẽgu. Jȇn od nîh je
vlẽ̩ke̩l tẽška kȍla, drȕgi je nȍsil
vȅliku vrȅ̩ču, a trẽjti je nȍsil
čovȅ̩ka.

õfca je rȇkla kȍjnem: «Sȑce me
bolĩ kad vîdim čovȅka kak jȃše
na kȍjnu».

A kȍjni su rȇkli: «Poslȕhni, õfca,
nȃs sȑca bolĩju kad vîdime da
čȍve̩k, gospodãr, dȇ̩la vȕnu ot
õfci i dȇ̩la oblȅ̩ku zȃ se. I ȏnda
õfca nȇma vȉše vȕne.

Kad je to čȗla, õfca je pobȇ̩gla f
pȍlje.

Ovca i konji

Ovca ktora ne iměla volny viděla
je konjev na gorkě. Jedin od jih
je vlačil težky vagon, drugy je
nosil veliku vrěču, a tretji je
nosil člověka.

Ovca povědaše konjam: «Srdce me
boli gledeči člověka kako jezdi
na konju.»

A konji kazaše: «Slušaj, ovco,
nas srdca bolet kogda vidimo da
člověk, gospodar, rabi volnu od
ovc i děla odědžu za se. I potom
ovca nemaje vyše volny.

Slyšavši to, ovca izběžeše v polje.

Izgovory bukvy Ѣ (jat)

Dnešnja distribucija tri Ѣ (jat) izgovorov v srbskohrvatskom:
  ijekavsky
  ekavsky
  ikavsky
"Trojezyčny" nadpis na krabkě cigaret - vse tri jednaky

Serija izoglosy prěhodi glavne dialekty. Moderni izgovory dolgogo praslovjanskogo samoglasky jat (Ѣ / *ě) variuje v lokaciji. V srbskohrvatskyh dialektov može se izgovarjati kako /i/, /e/, /ije/ (i kratkym /je/). Městne variete izgovorov nazvany sgodno - i ikavsky; e ekavsky; ije/je ijekavsky. Pisemny ekavsky i ikavsky ne različajut iz-mědžu kratkogo i dolgogo izgovora, dok ijekavsky različaje so ije i je.

Standardni hrvatsky, bosnijsky i črnogorsky sut osnovany na ijekavskom izgovoru, a srbsky glavno poljzuje ekavsky i menje ijekavsky. Ikavsky izgovor se ne koristaje v nijednom standardnom jezyku i jegovo uživanje opadaje. Ikavsky v boljšesti koristaje se v zapadnoj Hrvatiji i sěvernoj Srbiji. Ekavsky se koristaje pokromě štokavskogo v Srbiji, takože v kajkavskom dialektu v Hrvatiji. Ijekavsky izgovor jest najrazširjenějši.

Izključenja egzistujut vnutri izgovorov - napr. něktore rěči v ijekavskom koristajut ekavske i ikavske formy (htio vměsto htjeo; vidio vměsto vidjeo). Ikavsky takože někogda koristaje ijekavske formy (prijelaz vměsto prilaz), a ekavsky někogda koristaje ikavske formy (potiče vměsto poteče).

medžuslovjansky prědok ekavsky ikavsky ijekavsky ijekavsky razvoj
krasny *lěp lep lip lijep dolgy ě → ije
čas/vrěme *vrěme vreme vrime vrijeme
věra *věra vera vira vjera kratky ě → je
prěprava *prělaz prelaz prеlaz ili
prijelaz 		prеlaz ili
prijelaz 		pr + dolgy ě → prije
razy/vrěmena *vrěmena vremena vrimena vremena r + kratky ě → re
trěbati *trěbati trebati tribat(i) trebati
grěti *grějati grejati grijati grijati r + kratky ě → ri
viděl *viděl video vidio vidio ěl → io
selo *selo selo selo selo e v korenju, ne ě

Pismo

V historiji upotrěbjali se mnoge pisma:

Dnes se koristaje latinica i kirilica standardizovane v 19. stolětju. Obadva sostojet se od 30 bukv. Latinica se nazyvaje po prvyh četyri bukv: a, b, c, d - abeceda; kirilica se po prve dvě bukv: az, buki nazyvaje "azbuka". Mogut se transliterovati jedna v drugu ravnoliko. Latinica je oficialna v vsim državah i popularněje pismo, a kirilica je oficialna v vsim pokromě Hrvatije i koristaje se primarno v Srbiji.

Latinica

Gajeva versija latinice ktoru razvil Ljudevit Gaj dobyla je svoju konečnu formu kogda je za svoje ime Đuro Daničić dj prěměnio v đ, uz 27 prostějših i 3 dvojnyh bukv. Slovenačsky jezyk koristaje podobno pismo.

Kombinovani dijagrafi Dž, Lj i Nj pišut se kako jedna bukva. Unikod imaje jednodělne simboly DŽ (Dž, dž), LJ (Lj, lj), NJ (Nj, nj) za tute bukvy, ale se one velmi rědko koristajut, ako li voobče.

A a B b C c Č č Ć ć D d Dž dž Đ đ E e F f G g H h I i J j K k
А а Б б Ц ц Ч ч Ћ ћ Д д Џ џ Ђ ђ Е е Ф ф Г г Х х И и Ј ј К к
L l Lj lj M m N n Nj nj O o P p R r S s Š š T t U u V v Z z Ž ž
Л л Љ љ М м Н н Њ њ О о П п Р р С с Ш ш Т т У у В в З з Ж ж

Kirilica

Kirilicu za srbskohrvatsky jezyk je razvil Vuk Karadžić. Vsaka bukva imaje jedin glas i potpolnu ortografičnu fonematičnost. Makedonsky jezyk koristaje podobno pismo.

А а Б б В в Г г Д д Ђ ђ Е е Ж ж З з И и Ј ј К к Л л Љ љ М м
A a B b V v G g D d Đ đ E e Ž ž Z z I i J j K k L l Lj lj M m
Н н Њ њ О о П п Р р С с Т т Ћ ћ У у Ф ф Х х Ц ц Ч ч Џ џ Ш ш
N n Nj nj O o P p R r S s T t Ć ć U u F f H h C c Č č Dž dž Š š

Gramatika

Tomislav Maretić, Gramatika i stiljistika hrvatskogo ili srbskogo kniževnogo jezyka, 1899.

Podobno inym slovjanskym jezykam, srbskohrvatski imenniky imajut tri rody (mužsky, žensky, srědnji), dva čisla (jednina, množina) i sedm padežev (nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ, lokativ, instrumental). Rodne različnosti pojavjajut se i v jednině i množině (čto ne jest slučaj napr. v russkom, ili v čakavskom narěčju, čestično).

Srbskohrvatski imenniky, zaimenniky, pridavniky i něktori čislovniky sklanjajut se po sedm padežah, naslědivši jih od praslovjanskogo jezyka. V modernom štokavskom narěčju, medžutym, lokativ je skoro stopjeny v dativ (jedino različje obyčno jest v akcentu):

  • Instrumental, dativ i lokativ vsih imennikov i pridavnikov identičny sut v množině: ženama, ženama, ženama; očima, očima, očima; riječima, riječima, riječima.
  • Genitiv v jednině i množině immenikov mužskogo i srědnjego roda identičny sut ortografično, no različajut se v akcentuaciji (napr. seljáka, seljaka), kromě slučaja kde se v množině pojavja "nepostojannogo a" ktorogo nemaje v jednině (napr. kapitalizma, kapitalizama).
  • Stary instrumentalny sufiks "ju" ženskogo korenjskogo konsonanta i poněkogda v množině genitiva ženskyh immenikov sklanja se v "i" (napr. noći a ne noćju, borbi a ne boraba, itd).
  • Skoro vsi čislovniky ne sut sklonjivi v štokavskom narěčju, a čislovniky poslě prědložnikov se ne sklanjajut ješče dolgo vrěmena.

Pridavniky se uměščajut prěd imenniky ktore modifikujut, čislom i padežem morajut se suglaset s imennikom.

Jestvuje sedm vrěmena za časovanje glagolov (perfekt, imperfekt, pluskvamperfekt, aorist, prezent, futur prvy, futur drugy) i tri metod (indikativ, imperativ, kondicional). Aorist, imperfekt i pluskvamperfekt tipično se koristaje jedino v štokavskom pisanju. Kako i vse druge slovjanske jezyky, srbskohrvatsky takože različaje medžu glagolami sovršenogo i nesovršenogo vida.

Iztočniky

  1. ↑ Srbskohrvatsky jezyk. Ethnologue (25 izd.). 2022.
  2. ↑ Kordić, Snježana (2010). "Moderne Nationalbezeichnungen und Texte aus vergangenen Jahrhunderten" [Moderne narodne nazvy i texty v prošlosti]. Zeitschrift für Balkanologie (na němečskom). 46 (1): 40–41. ISSN 0044-2356. SSRN 3440016. CROSBI 495349. ZDB-ID 201058-6. Bylo arhivovano (PDF) iz iztočnika 1 junija 2012. Data dostupa: 11 maja 2014.
  3. ↑ Lencek, Rado (1976). "A few remarks for the history of the term 'Serbocroatian' language". Zbornik Za Filologiju I Lingvistiku. 19 (1): 45–53. ISSN 0514-6143.
  4. ↑ Pohl, Hans-Dieter (1996). "Serbokroatisch – Rückblick und Ausblick" [Serbo-Croatian – Looking backward and forward]. V Ohnheiser, Ingeborg (red.). Wechselbeziehungen zwischen slawischen Sprachen, Literaturen und Kulturen in Vergangenheit und Gegenwart : Akten der Tagung aus Anlaß des 25jährigen Bestehens des Instituts für Slawistik an der Universität Innsbruck, Innsbruck, 25. – 27. Mai 1995. Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft, Slavica aenipontan (na němečskom). 4. Innsbruck: Non Lieu. str. 205–219. OCLC 243829127.
  5. ↑ Richter Malabotta, Melita (2004). "Semantics of War in Former Yugoslavia". V Busch, Brigitta; Kelly-Holmes, Helen (red.). Language, Discourse and Borders in the Yugoslav Successor States. Clevedon: Multilingual Matters. str. 81. OCLC 803615012.
  6. ↑ Kordić, Snježana (2010). "Ideologija nacionalnog identiteta i nacionalne kulture" [The ideology of national identity and culture] (PDF). V Ajdačić, Dejan; Lazarević Di Đakomo, Persida (red.). U čast Pera Jakobsena: zbornik radova (PDF). Studia in honorem ; vol. 1 (na srbskohrvatskom). Beograd: SlovoSlavia. str. 225–239. ISBN 978-86-87807-02-0. OCLC 723062357. SSRN 3439190. CROSBI 522531. Bylo arhivovano (PDF) iz iztočnika 1 junija 2012.
  7. ↑ a b Price, Glanville (1998). Encyclopedia of the languages of Europe. Oxford, UK: Blackwell Publishers Ltd. str. 425. ISBN 978-0-631-19286-2.
  8. ↑ "Tumačenja bečkog književnog dogovora". Data dostupa: 10 maja 2022.
  9. ↑ Novačić, Dejan (13 septembra 2007). "Pricaj srpskohrvatski da te ceo svet razume". Ljubljana: Mladina. Bylo arhivovano iz iztočnika 1 aprilja 2010.
  10. ↑ "Bečki književni dogovor". Srbsky sbornik (Serbian Wikisource). 28 mareca 1850.
  11. ↑ "Bečka kuća srpskohrvatska". Alternative Information Network (AIM). 29 dekembra 2000. Bylo arhivovano iz iztočnika 22 maja 2003. Data dostupa: 10 maja 2022.
  12. ↑ "Književni dogovor". Narodne novine. Zagreb (76): 215. 3 aprilja 1850.
  13. ↑ Busch, Birgitta; Kelly-Holmes, Helen (2004). Language, Discourse and Borders in the Yugoslav Successor States. Multilingual Matters. str. 26. ISBN 978-1-85359-732-9. the official language of the Kingdom was 'Serbo-Croato-Slovenian'
  14. ↑ Alexander, Ronelle (2013). "Language and Identity: The Fate of Serbo-Croatian". V Daskalov, Rumen; Marinov, Tchavdar (red.). Entangled Histories of the Balkans: Volume One: National Ideologies and Language Policies. Koninklijke Brill NV. str. 371. ISBN 978-90-04-25076-5. Now, however, the official language of the new state, the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes, bore the unwieldy name Serbo-Croato-Slovene (srbsko-hrvatsko-slovenački or srbsko-hrvatsko-slovenski).
  15. ↑ Busch, Brigitta (2004). Sprachen im Disput (PDF) (na němečskom). Klagenfurt: Drava. str. 305. ISBN 3-85435-428-2. Data dostupa: 4 februara 2013.
  16. ↑ David M. Crowe (13 septembra 2013). Crimes of State Past and Present: Government-Sponsored Atrocities and International Legal Responses. Routledge. str. 61–. ISBN 978-1-317-98682-9.
  17. ↑ "Novosadski dogovor". Srbsky sbornik (Serbian Wikisource). 10 dekembra 1954.
  18. ↑ Babić, Stjepan (2004). Hrvanja hrvatskoga [Croatian Language Quarrels] (na srbskohrvatskom). Zagreb: Školska knjiga. str. 36. ISBN 978-953-0-61428-4.
  19. ↑ Milutinović, Zoran (2011). "Review of the Book Jezik i nacionalizam" (PDF). The Slavonic and East European Review. 89 (3): 522–523. ISSN 0037-6795. OCLC 744233642. ZDB-ID 209925-1. Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 4 oktobra 2012. Data dostupa: 25 maja 2014.
  20. ↑ Jonke, Ljudevit (1955). "Drugi i treći sastanak Pravopisne komisije" [The second and third meeting of The Orthographic Commission]. Jezik (na srbskohrvatskom). 4 (2): 59. ISSN 0021-6925.
  21. ↑ Jonke, Ljudevit (1961). "Pravopis hrvatskosrpskoga književnog jezika" [Serbo-Croatian Spelling-Book]. Jezik (na srbskohrvatskom). 9 (2): 57–59. ISSN 0021-6925.
  22. ↑ Greenberg, Robert D. (2004). Language and Identity in the Balkans: Serbo-Croatian and its Disintegration. New York: Oxford University Press. str. 153. ISBN 9780191514555.
  23. ↑ "Sveto trojstvo jezika, nacije i države" (PDF) (na srbskohrvatskom). Sarajevo: Bosanskohercegovački Dani. 18 julija 2014. str. 61. ISSN 2232-9978. Data dostupa: 9 avgusta 2014.
  24. ↑ "SOS ili tek alibi za nasilje nad jezikom". Zagreb: Forum. 16 mareca 2012. str. 38–39. ISSN 1848-204X. CROSBI 578565. Data dostupa: 2 aprilja 2012.
  25. ↑ Sundhaussen, Holm (2001). "Neue Untersuchungen zum destruktiven Potential von Sprache und zur Überlebensfähigkeit multilingualer Staaten" (PDF). Forum (na němečskom). 17: 8. Data dostupa: 2 septembra 2013.
  26. ↑ Kovačec, August (1988). "Jezici narodnosti i etničkih skupina u SFRJ". V Milorad, Pupovac (ur.) (red.). Jezici i politike: jezična politika u višejezičnim zajednicama. Biblioteka Naše teme. Zagreb: Centar CK SKH. str. 57. OCLC 438275832.
  27. ↑ Busch, Brigitta; Kelly-Holmes, Helen, red. (2004). Language, Discourse and Borders in the Yugoslav Successor States (na anglijskom). Clevedon: Multilingual Matters. str. 51, 54, 59. OCLC 803615012.
  28. ↑ Mappes-Niediek, Norbert (2005). Die Ethno-Falle: der Balkan-Konflikt und was Europa daraus lernen kann (na němečskom). Berlin: Christoph Links Verlag. str. 18, 64. ISBN 978-3-86153-367-2. OCLC 61665869.
  29. ↑ Gröschel, Bernhard (2009). Das Serbokroatische zwischen Linguistik und Politik: mit einer Bibliographie zum postjugoslavischen Sprachenstreit. Lincom Studies in Slavic Linguistics ; vol 34 (na němečskom). München: Lincom Europa. str. 72. ISBN 978-3-929075-79-3. OCLC 428012015.
  30. ↑ Brozović, Dalibor (1965). "O problemima varijanata". Jezik. Zagreb. 13 (2): 38. ISSN 0021-6925.
  31. ↑ Brozović, Dalibor (1988). "Jezik, srpskohrvatski/hrvatskosrpski, hrvatski ili srpski". Jezik, srpskohrvatski/hrvatskosrpski, hrvatski ili srpski : izdavak iz II. izdanja Enciklopedije Jugoslavije. Zagreb: Jugoslavenski Leksikografski Zavod "Miroslav Krleža". str. 102. ISBN 86-7053-014-7. OCLC 645757653.
  32. ↑ Osmić, Anes (22 oktobra 2012). "Jezik, nacija i laži". Bylo arhivovano iz iztočnika 25 oktobra 2012.
  33. ↑ Ćalić, Jelena (18 novembra 2021). "Pluricentricity in the classroom: the Serbo-Croatian language issue for foreign language teaching at higher education institutions worldwide". Sociolinguistica (na anglijskom). De Gruyter. 35 (1). doi:10.1515/soci-2021-0007. Data dostupa: 12 januara 2023.
  34. ↑ "Međunarodni krivični sud za bivšu Jugoslaviju". Ujedinjene nacije. Data dostupa: 12 maja 2022.
  35. ↑ "ISO 639-3 Registration Authority". Data dostupa: 12 maja 2022.
  36. ↑ Palokaj, Augustin (24 novembra 2010). "Croatian to Become 24th EU Language". EUobserver. Data dostupa: 12 maja 2022.
  37. ↑ Bahrer, Manuel (1 oktobra 2018). "Zajednički jezik nema veze s Jugoslavijom" [The Common Language Has Nothing to Do With Yugoslavia] (na srbskohrvatskom). Wienna: Kosmo. Data dostupa: 18 junija 2019.
  38. ↑ Vučić, Nikola (14 dekembra 2018). "Bosanski, srpski, hrvatski i "logika sirovog nacionalizma"" [Bosnian, Serbian, Croatian and "the Logic of Crude Nationalism"]. TV news Dnevnik u 19 (na srbskohrvatskom). N1 (TV channel). Data dostupa: 18 junija 2019. 2:13 min
  39. ↑ Bobanović, Paula (14 aprilja 2018). "Chomsky: Hrvati, Srbi i Bošnjaci govore isti jezik" [Chomsky: Croats, Serbs and Bosniaks Speak the Same Language] (na srbskohrvatskom). Zagreb: Express.hr. Bylo arhivovano iz iztočnika 4 maja 2018. Data dostupa: 18 junija 2019.
  40. ↑ Avram, Jakov (30 mareca 2017). "Jezik, Deklaracija i politika" [Language, Declaration and Politics]. TV show Kontekst (na srbskohrvatskom). Al Jazeera. Bylo arhivovano iz iztočnika 1 aprilja 2017. Data dostupa: 18 junija 2019. Alt URL min 21.42
  41. ↑ Duhaček, Goran; Pavliša, Mija (28 mareca 2017). "Deklaracija o zajedničkom jeziku uzbunit će duhove; evo što kažu njeni potpisnici" [The Declaration on the Common Language Will Alert the Spirits; Here's What Its Signatories Say] (na srbskohrvatskom). Zagreb: T-portal. ISSN 1334-3130. Bylo arhivovano iz iztočnika 23 maja 2017. Data dostupa: 18 junija 2019.
  42. ↑ Zanelli, Aldo (2018). Eine Analyse der Metaphern in der kroatischen Linguistikfachzeitschrift Jezik von 1991 bis 1997 [Analysis of Metaphors in Croatian Linguistic Journal Language from 1991 to 1997]. Studien zur Slavistik ; 41 (na němečskom). Hamburg: Dr. Kovač. str. 83. ISBN 978-3-8300-9773-0. OCLC 1023608613. (NSK). (FFZG)
  43. ↑ Zukić, Amir (29 mareca 2017). "Gošća Pressinga Snježana Kordić" [Snježana Kordić – Guest of Pressing]. TV show Pressing (na srbskohrvatskom). N1 (TV channel). CROSBI 935979. Data dostupa: 18 junija 2019. 53:15 min
  44. ↑ Ramet, Sabrina P.; Valenta, Marko (22 septembra 2016). Ethnic Minorities and Politics in Post-Socialist Southeastern Europe (na anglijskom). Cambridge University Press. ISBN 978-1-316-98277-8.
  45. ↑ "Kosovo's Demographic Destiny Looks Eerily Familiar". Balkan Insight (na anglijskom). 7 novembra 2019. Data dostupa: 29 junija 2021.
  46. ↑ "Pobjeda". Pobjeda.me. Bylo arhivovano iz iztočnika 22 oktobra 2014. Data dostupa: 29 januara 2015.

Vněšnje linky

Iztočnik: "https://isv.miraheze.org/wiki/Srbskohrvatsky_jezyk?oldid=16764"