Zonalny pomočny jezyk

Iz Medžuviki, svobodnoj enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Zonalne pomočne jezyky sut umětne jezyky, stvorjene, da by ulegšili komunikaciju medžu govoriteljami někakoj grupy blizko spokrovjenyh jezykov. One sut podgrupa medžunarodnyh pomočnyh jezykov, ale prěznačene samo dlja ograničenoj jezyčnoj ili geografičnoj oblasti, i ne dlja vsego světa, kako napr. esperanto i volapjuk. Pojetje zonalnogo jezyka čestično prěkryvaje se s pojetjem evroklon, s takoju razlikoju, že slovo «evroklon» obyčno tyče se jezykov naměrjenyh dlja světovogo upotrěbjanja, ale (skoro) izključiteljno osnovanyh na evropejskom materialu. Druga povezana koncepcija jest koine: narěčje, ktoro prirodnym sposobom razvilo se v srědstvo komunikacije medžu govoriteljami različenyh narěčij někakogo jezyka.

Množinstvo zonalnyh pomočnyh jezykov zarodilo se v periodu romantičnogo nacionalizma na koncu 19-ogo stolětja, ale někoje byli iztvorjene pozdněje. Tutčas te starějše zonalne jezyky sut znane samo specialistam. Najbolje znajemy i uspěšny iz sovrěmennyh prikladov jest medžuslovjansky jezyk. Drugy priklad jest folkspraak, osnovany na germanskyh jezykah.

Vseslovjanske jezyky[izměniti | izměniti kod]

Najstarějše i najbolje mnogočislne zonalne jezyky sut vseslovjanske jezyky. Uže v godu 1583 venetsko-hrvatsky duhovny i pisatelj Šime Budinič iz Zadara prěvedl dělo Petra Kanizija, Summa doctrinae christianae, na Slovignsky ili Slouignsky iazik, koristajuči i latinicu i kirilicu. Vtory najstarějši priklad jest Ruski jezik hrvatskogo svečennika Juraja Križaniča, ktorogo često uvažaje se za prvogo panslavista. Ine značime priklady ranyh vseslovjanskyh jezykoprojektov sut Universalis Lingua Slavica (Jan Herkelj, 1826), Uzajemni pravopis slavjanski (Matija Majar-Ziljski, 1865), Neuslawisch (Ignac Hošek, 1907) i Slavina (Josef Konečny, 1912). Do početka 20-ogo stolětja vse jezykoprojekty iz definicije harakterizovala krajno naturalistična gramatika, osnovana bezposrědnje ili posrědnje na starocrkovnoslovjanskom. Avtorov motivovala věra, že vse slovjanske jezyky ne sut odděljene jazyky, ale narěčja jednogo jedinogo slovjanskogo jezyka. Oni iměli žalj, že te narěčja razvili se ponad vzajemnoj razumlivosti, i voobražali sobě jezyk, ktory može zavratiti toj proces i s vrěmenem zajme město osobnyh slovjanskyh jezykov.[1]

V 21-om stolětju mnogi avtori publikovali vseslovjanske jezykoprojekty na internetu. Srěd naturalističnyh projektov najbolje značime byli surabotničsky projekt Slovianski iz 2006 goda, i Novoslověnsky, osnovany na starocrkovnoslovjanskom i publikovany v 2010 godu od Vojtěha Merunky.[2] Črěz lěta 2011–2017 te dva projekty slivali se v jedin obči medžuslovjansky jezyk, ktory takože sodrživaje material iz starějših naturalističnyh projektov.[3]

Vse povyše vseslovjanske jezykoprojekty sut natoliko shodne k sobě, že možno jest je uvažati za versije togože samogo jezyka. Jednakože izjavili se takože někoje shematične projekty, napr. Slovanština (Edmund Kolkop, 1912), Neposlava (Vsevolod Češihin, 1915), Slavski jezik (Bohumil Holy, 1920) i Slovio (Mark Hučko, 1999).[4] Jihni avtori naměrjali k radikalnomu oproščenju gramatiky i često slučali slovjansky slovosbor s gramatikoju esperanta.

Vsegermanske jezyky[izměniti | izměniti kod]

Stvorjene byli i jezyky za upotrěbjanje od govoriteljev germanskyh jezykov. Srěd prikladov sut Tutonish, vsegermansky projekt iz 1902 goda od Eliasa Mole'a, ktory početkovo iměl byti pomočny jezyk, ale pozdněje zaměniti vse ostale germanske jezyky; Euronord A.J. Pilgrima (1965); i Folkspraak, raznorodny, mnogoavtorsky projekt sostoječi se iz različnyh dialektov, započety v 1995 godu.

Vseromanske jezyky[izměniti | izměniti kod]

Mnoge jezyky stvorjene za vsesvětsko upotrěbjanje sostojet se izključiteljno ili prěvažno iz latinskogo i/ili romanskogo materiala, napr. Latino sine flexione (Džuseppe Peano, 1903), Neolatino (Andre Šild, 1947), Internacional (Žoao Evandželista Kampos Lima, 1948), Interlingua (IALA, 1951), Latino moderne (Devid T. Stark, 1996) i Lingua Franca Nova (Džordž Bure, 1998), vslěd čego težko jest odličiti je od vseromanskyh jezykov. Jednakože někoje jezyky byli prědstavjene izrazno kako jezyky dlja govoriteljev romanskyh jezykov, napr. Romanid (Zoltan Madžar, 1956), Romanova (Devid Krendal i Robert V. Hubert, 2000), Interlingua romanica (Ričard Sorflit i Džosu Lavin, 2001), Romance neolatino (Džordi Kassanj Bates i dr., 2012) i Latino Interromanico (Rajmund Zaharias i Tiago Sanktus, 2017).

Ine zonalne pomočne jezyky[izměniti | izměniti kod]

Vse povyše priklady sut osnovane na jezykov indoevropejskyh, ale byli i opyty do stvorjenja zonalne jezyky dlja drugyh jezyčnyh sěmej:

  • Efatsky (19. stolětje), umětno směšany jezyk na osnově jezykov ostrov Efate v Vanuatu.
  • Palava kani (1992) od Tasmanskogo aborigenskogo osrědka, stvorjeny na osnově slov zapisanyh iz tasmanskyh jezykov prěd izumrenjem, imaje služiti domorodnym jezykom dlja potomkov tasmanskyh aborigenov.
  • Budinos (lěta 2000), zamysljeny dlja komunikacije medžu uralskymi kulturami.

Někoji jezykoznavci, napr. Alan Rid Libert, takože pričisljajut k zonalnym jezykam jezyky stvorjene dlja govoriteljev nespokrovjenyh jezykov v oprěděljenoj geografičnoj oblasti.[5] Napr.:

  • Guosa (zamysljeny kako obči jezyk v Nigeriji)
  • Afrihili (zamysljeny kako lingva franka v Afrikě)

Iztočniky[izměniti | izměniti kod]

  1. Anna-Maria Meyer (2014). Wiederbelebung einer Utopie. Probleme und Perspektiven slavischer Plansprachen im Zeitalter des Internets (Bamberger Beiträge zur Linguistik 6) (na němečskom). Bamberg: University of Bamberg Press. str. 86. ISBN 978-3-86309-233-7.
  2. "neoslavonic language tutorial". Neoslavonic.org. Data dostupa: 9 aprilja 2015.
  3. "A Short History of Interslavic". Steen.free.fr. 12 maja 2013. Data dostupa: 9 dekembra 2014.
  4. Meyer, p. 158.
  5. Alan Reed Libert (2018). "Artificial languages". Data dostupa: 4 avgusta 2021.

Literatura[izměniti | izměniti kod]

  • Jan van Steenbergen: "Zonal auxiliary languages". In: The Role of Language in Intercultural Communication. Poznań 2020, str. 41-50.

Vněšnji link[izměniti | izměniti kod]